Ščuka, Anton Zorko (1912–1945)

ŠČUKA Anton Zorko, agronom, narodni delavec, r. 6. jun. 1912 v Trstu, od maja 1945 pogrešan. Oče Anton, trgovec, mati Katarina Pertot. Slov. osn. š. je obiskoval v Trstu (Barkovlje), od 1923 it. klas. licej Petrarca, kjer je 1932 maturiral. Nato je obiskoval Agron. fak. v Bologni in jul. 1936 diplomiral. Do 1938 je učil na agrarni šoli (avviamento agrario) v Senožečah, nato je odprl trgovino s kmetij. opremo v Trstu v solastništvu z E. Furlanom. Kot študent se je pridružil slov. dijaškemu krožku Nicolo Tommaseo in sodeloval v mladinski dejavnosti tudi po razpustu društev. V letih 1928–29 je s sošolcem Kavsom izdal tri štev. ileg. lističa »ST/1« - »ST/3«, nato je širil tigrovski ilegalni tisk. 1932 ga je policija aretirala, ker je imel sliko bazoviških žrtev, po 14 dneh zapora je bil kaznovan z opominom. Po 1933 je bil v stikih z voditelji TIGR-a v JK in v emigraciji (A. Rejec, D. Zelen, F. Kravanja), na njegovo narodnopolit. dozorevanje je vpival zlasti D. Sardoč. Š. je prevzemal obveščevalne in propagandne naloge, preko trgovine v ul. Milano je razdeljeval tudi razstrelivo, 1940 pa je sodeloval pri načrtovanju sabotaž na it. železnicah za ohromitev voznega parka v primeru it. napada na Jslo. Toda Š-ova glavna dejavnost v narodnem odporu manjšine je bila v organiziranju slov. mladine na Tržaškem. Na Sardočevo zahtevo je bil sprejet v ilegalni odbor trž. narodnoliberalne struje, ki je koordiniral narodno gibanje manjšine, in v njem skupaj s Sardočem, A. Kukanjo in A. Sfiligojem predstavljal radikalno strujo. Zadolžen za mladinsko gibanje se je posvečal zlasti slov. dijakom in študentom, njihovemu medsebojnemu povezovanju in združevanju z drugo mladino v Trstu in na Goriškem z namenom, da varuje mlade generacije pred italijanizacijo in fašistizacijo ter jo vzgoji za bodočega nosilca narodnega razvoja. V ta namen se je 1937 naselil v ul. sv. Frančiška, kjer je adaptiral dvorano, da je v njej mladina prirejala zabave, kult. prireditve, pevske vaje, nastope, razstave, predavanja itd. Na izletih se je mestna mladina družila s podeželsko, 1939 je izdajala dijaški listič Iskra, v katerem je Š. objavil spis. - Po spominih D. Sardoča se je okrog Š. »vsa zadeva vrtela sedem let. Mnogo je tvegal... Bil je izredno priden, skrben, dober organizator, pošten v denarnih zadevah.« V začetku sept. 1940 je bil med množičnim zapiranjem nosilcev narodnega in komunističnega gibanja aretiran, zaprt v sodnijskih zaporih v Trstu in v Regina Coeli v Rimu. V zaslišanjih, izjavah in memorialih je preiskovalcem podrobno opisal narodno gibanje slav. manjšine, svojo vlogo in drugih v vzgojnem, kult., mladinskem, polit. in akcijskem delovanju, kar so mu nekateri sodelavci močno zameril. Na sodnem procesu je vse zanikal: »Vse, kar sem izjavil ... in zapisal ... ni resnično. Zelo dolgo so postavljali predme zapisnike in jaz sem jih podzavestno podpisoval z edinim ciljem, da bi odčaral vse, kar je bilo rečeno glede atentatov v Piacenzi in Bologni ... Memorial je bil napisan s sodelovanjem komisarja dr. Perle ... On je tipkal ...« (TSDS, Vervale di dibattito, str. 29–34). Obtožnica ga je bremenila vodstva ileg. narodnega gibanja, terorizma in sabotaž, medtem ko mu preiskava ni mogla dokazati razstrelitev smodnišnič v Piacenzi in Bologni. Na II. tržaškem procesu ga je Posebno sodišče za zaščito države 14. dec. 1941 obsodilo na smrt skupaj z osmimi soobtoženci, naslednji dan je bil s tremi soobsojenci pomiloščen na dosmrtno ječo, ki jo je prestajal do febr. 1944 v Portolongone na otoku Elbi. Po kratkem bivanju doma se je poleti 1944 umaknil v Švico, po vrnitvi dn osvoboditvi Trsta ga je maja 1945 varnostna služba jsl. uprave v Trstu aretirala in za njim se je izgubila vsaka sled.

Prim.: Gradivo II. trž. procesa v IZDG in pri NŠKT (OZ); podatki hčerke Marije Ščuka-Kerže; D. Sardoč, Tigrova sled, Trst-Koper 1983, pass.

M. K.-W.