Succaglia, Zaharija (1909–1978)

SUCCAGLIA Zaharija, duhovnik, r. 6. sept. 1909 v kraju Landar pri Podbonescu v Beneški Sloveniji, u. 28. dec. 1978 v bolnišnici v Čedadu. Oče Štefan, kmet, mati Giuseppa Spagnut. Študiral je v Vidmu, posvečen 23. jul. 1933, kaplan-kurat v Gorenjem Barnasu, od 26. maja 1937 do jun. 1974 župnik v Ukvah v Kanalski dolini. Časi so bili težki, 13. mar. 1938 so Avstrijo priključili Nemčiji, v Kanalski dolini je bila propaganda za Nemčijo na višku z napisi: »Hitler, čakamo te!« Kdor je hotel, je lahko optiral za Nemčijo od 26. nov. do 31. dec. 1939. Ob koncu leta seje 60 Ukovčanov na 550 izselilo v Nemčijo, samo 10 slov. družin na 110 ni optiralo, prišlo pa je 20 it. družin. S. je prepričeval ljudi, naj ostanejo, vendar pravi sam, »in nič ni koristilo prepričevanje duhovnikov« (Mario Gariup, I parroci di Ugovizza, 223). Ker je posredoval med mladimi, so ga hoteli poslati v konfinacijo na Ponzo, ker je odvračal ljudi od izselitve, so mu grozili z Dachauom. 10 fantov se ni vrnilo iz Hitlerjeve vojske, 20 deklet je odšlo 1942 v službo v velika it. mesta. Jun. 1940 je bila v župnišču komanda XVII. B, nato do nov. menza za nem. častnike. Ob koncu vojne so ga obsodili Nem. na smrt, rešil ga je maršal SS oddelkov, katerega je S. rešil pred partizani. - S. se je trudil za mir med prebivalci, ki so bili Nem., It. in Slov. V cerkvi in pri verouku je uporabljal slov. jezik, kolikor so mu dopuščale razmere, čeprav so na škofiji v Vidmu zelo pazili nanj. Skrbel je za lepoto cerkve: ogrevanje na topel zrak, orgle, stranski oltarji, barvna okna, kapela sv. Sebastijana. Ni imel razvitega umetniškega čuta, zato se je pustil goljufati in je izdal toliko, da je bil vedno zadolžen. Prodal je tudi dragocene lesene kipe (gl. Gariup, o. d. 228–29). - Od 1953 je prosil za premestitev v kako manjšo župnijo v ravnini, a so njegove prošnje zavračali. Maja 1969 je dobil pokojnino zaradi invalidnosti in starosti, naslednje leto je prosil za mesto kanonika penitenciarja v videmski stolnici, 9. jun. 1972 je nadškof. Zaffonato dosegel v Rimu za S. naslov »kaplan njegove Svetosti z naslovom monsignor«. Jun. 1974 se je umaknil za kaplana v Casa di riposo v San Giorgio di Nogaro. Umrl je zaradi hepatitisa, ki se ga je nalezel na romanju v Sv. deželo. – Sodeloval je v domačem odseku pokrajinskega komiteja Narodnega društva družin padlih v vojni (od 1956) in pri Koloniji katol. akcije pod Monte Cocco. – Kot človek je bil zelo dober, nebojevit, zato so ga ljudje izkoriščali.

Prim.: Mario Gariup, I Parroci di Ugovizza, Ugovizza 1989, 221–37 s sl.; NMat 1979, št. 3; Ukve, apr. 1979; Dom 1979, št. 1.

Jem.