Soldo, Tatjana (1962–1992)

SOLDO Tatjana, por. MIKLAVČIČ, pesnica, r. 6. jul. 1962 v Kopru, u. 28. maja 1992 v Dekanih pri Kopru (po svoji volji je odšla iz življenja). Oče Miljenko, arhitekt, po rodu iz Mostarja, po rojstvu dvojčic Tatjane in Martine odšel v Maroko; mati Darinka Kragelj, učiteljica. Šolala se je na gimn. v Kopru in srednješol. študij zaključila na pedag. gimn. v Tolminu (1981). Na Filoz. fak. U. v Lj. je študirala it. in španski jezik, a študija ni končala; zaposlila se je na ZKO v Kopru. – Pesnila je od otroških let naprej, prve objave so v šol. listih v Kopru. Šele 1991 se je pojavila z izredno dovršeno poezijo v revijah PrimSreč, Mentor in revija 2000. (Postumne objave so še v Novi reviji in Dialogih). V 130. št. PrimSreč. je nastopila s pesmimi Pesem za Charlotte Salomon, Pozabil sem te pozabiti in Uspavanka. Za 136. štev. je poslala zadnje tri pesmi Pesem za angele po abecednem redu, Nioba in Lama sabaktani (mogoče njena najboljša pesem). Po smrti ji je V. Fulančič-Valentinčič v PrimSreč. 139 posvetila dva pesniška nekrologa (Kontroverznost današnjega večera; Tebi Tatjana, kjerkoli že si). Ob smrti je že imela pripravljeno pesniško zbirko Posvetitve za zbirko Rob založbe Lipa. »Njena pesniška zapuščina pa je razkrila nenavadno kritičnost in skromnost te popolnoma izoblikovane pesniške osebnosti. Poleg pesmi, ki jih je namenila objavi, je namreč za njo ostal zajeten kup tipkopisov in subtilna, a zato nič manj močna pesniška govorica. Kako resno se je ukvarjala s pesniškim poklicem, pričajo različne verzije istih pesmic; v iskanju najbolj preciznega, najbolj pravega izraza jih je brusila do neumornosti. Skoraj nemogoče je, da se ne bi bila zavedela njihove vrednosti – pregloboko je bila doma v poeziji. Zakaj jih ni dala med ljudi? Zdaj so tu. Morda v drugačnem izboru, kot bi hotela sama, in tudi v obširnejši zbirki. Zakon dokončnosti, škoda. Ženska, ki je pisala te dialoge z Bogom, poezijo, pesniki, z našim pritlikavim stoletjem, bi nam morala dati več knjig,« pravi urednik na 62 pesmi povečane zbirke Posvetitve, Zdravko Duša, ki jo je junija 1994 izdala grosupeljska založba Mondena z globoko občuteno spremno besedo Marjana Tomšiča. Kot nadarjeno pesnico smo jo odkrili, ko je ni bilo več, kar je dokazala zelo svečana postumna predstavitev Posvetitev v tolm. knjiž. C. Kosmača 16. jun. 1994.

Prim.: Osebno sporočilo matere Darinke v avg. 1994; PrimSreč št. 130, 136, 138, 139, 141/42, 145, 147; PrimN 9. jun. 1992; M. Žižmond-Kofol: Dialogi z Bogom, PrimN 21. jun. 1994.

Dolenc