Stanič, Josip (1852–1925)

STANIČ Josip, odvetnik in politik, r. 6. maja 1852 v Batah pri Grgarju, u. 27. maja 1925 v Vidmu. Oče Valentin, kmet, mati Neža Fabjan. Podatkov o S-evem življenju ni veliko. Gimn. je končal v Gor. 1871. Ob koncu osemdesetih let je prišel v Tolmin za odvetnika. Uradoval je izključno v slov. jeziku in imel »prav velike zasluge za narodno prebujenje in slovensko uradovanje na Tolminskem« (Tuma). V sporu s tolminskim županom J. Devetakom je izdal brošuro (ni znano, če je ohranjena), v kateri je grajal občinsko upravo. 1894 se je preselil v Gor. »Bil je do skrajnosti dosleden in neustrašen, v besedah in sredstvih brezobziren, da je postal na sodiščih strah in trepet sodnikov samih« (Gabršček). V Gor. se je udeleževal slov. javnega življenja. Po sporu v vrstah Slov. (1899) se je odločil za liberalno stran in bil med ustanovitelji narodno napredne stranke na Gor. 1900 je kandidiral v kmečki kuriji na državnozborskih volitvah, a pri drugi volitvi ga je premagal kandidat dr. Gregorčičeve stranke (društvo Sloga) grof. Coronini. Kot odvetnik je zastopal slov. stranke v raznih kazenskih obravnavah (časnikarske pravde, narodnostni spori in iz njih izvirajoče sodne obravnave itd.); v njegovi pisarni je kot koncipient delal tudi dr. H. Tuma. Ob koncu stol. se je bogato poročil, njegova soproga je bila z Moravskega. 1901 je prodal svojo pisarno v Gor. in odšel na potovanje po svetu. Čez nekaj let se je vrnil v Trst (tu je njegova soproga priredila razstavo svojih slikarskih del), toda kmalu je odpotoval v Egipt, kjer je postal družabnik hotelskega podjetja Semiramis v Kairu. Ko je nato podjetje šlo v stečaj, so S., njegova soproga in tast izgubili vse premoženje (tast je na povratku iz Egipta naredil samomor, skočil je v morje). Z ženo sta se ločila. S. je odprl odvetniško pisarno v Opatiji, ker pa ni uspel, se je vrnil v Gor., kjer je odprl odvetniško pisarno v bližini Trgovskega doma (Gabršček piše, da se je v Gor. vrnil z Dunaja). Takrat se je k njemu vrnila soproga in mu pomagala v pisarni. Ob izbruhu vojne ga je soproga zapustila in se vrnila na svoj dom. S. je bil brez pravega dela. Po vojni je ostal brez denarnih sredstev ter telesno in duševno povsem izčrpan. Zadnja leta življenja je prebil v sirotišnici, smrt pa je dočakal v videmski umobolnici. Pisatelj Ivo Šorli je S. označil »kot pravi tip divje kmečke pranature, ki lomi preozke oklepe meščanske omike in olike; ali pa, če hočete narobe: lik izobraženca, ki ga njegovi podedovani nagoni butajo v prvotnost nazaj« (Moj roman, Lj. 1940, 106). - Deloval je tudi politično, npr. Istra o »Italiji irredenti« (SN 19. febr. 1881).

Prim.: Gorica 27. jan. 1900; H. Tuma, GorS 13. jun. 1925; Gabršček I, II pass.; Tuma, pass.; V. Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918, Lj. 1965, 377; Pravnik 23/1968, št. 9–10, 180; M. Waltritsch, PDk 22. mar. 1981.

B. Mar.