Sreznevskij, Izmail Ivanovič (1812–1880)

SREZNEVSKIJ Izmail Ivanovič, ruski jezikoslovec, etnolog, leksikograf, r. 1. jun. 1812 v prof. družini v Jaroslavlju v Rusiji, zaradi očetove premestitve je že v prvih dneh življenja prišel v Harkov, tam odrasel in se izšolal, u. 9. febr. 1880 v Peterburgu. S pravno-polit. izobrazbo je po magistrski skušnji (1835) kmalu ubral univerzitetno pot kot adjunkt na stolici za politično ekonomijo in statistiko v Harkovu (1837), objavljeno doktorsko disertacijo (1838) pa so mu zavoljo drznih idej zavrnili in do obrambe ni prišlo. Tedaj so se mu odprla druga vrata: ob univerzitetni reformi 1835 so v Rusiji ustanovili štiri stolice za zgod. in liter. slovan. jezikov (na kratko »slavjanovedenije«, po naše slavistika). Prosv. min. je sklenilo poslati nekaj mladih mož na tuje in tako je S. jeseni 1839 odpotoval s triletno štipendijo spoznavat zah. in juž. Slovane. Po vrnitvi v domovino je na jesen 1842 začel v Harkovu svoja slavistična predavanja, ki so privlačila celo študente drugih fakultet. Po obrambi doktorske disertacije (1846) – tokrat iz slovan. mitologije – je S. jan. 1847 prešel na U v Peterburg in tam hkrati deloval tudi pri Akademiji znanosti (od 1854 kot njen redni član) vse do smrti. - Pri S. poudarjajo njegovo znanstveno večstranskost, ki pa ga je od programske razprave Mysli ob islorii russkago jazyka (1849) mimo cele vrste objav cerkvenoslovan. in staroruskih tekstov zmerom zanesljivo vodila k ljubljenemu leksikografskemu delu, katerega krona so postumni Materialy dlja slovarja drevnerusskago jazyka po pismennym pamjatnikam (1890–1912). O življenju in delu S. naj spregovorimo samo toliko, kolikor je potrebno za ogled njegovega prispevka k slovenistiki, posebej v zvezi z obiskom Sje spomladi 1841. - S. je že s 14 leti vzljubil ukrajinsko ljud. slovstvo, 1831 objavil prve ukr. ljud. pesmi v Ukr. almanahu in 1832 zbirko slovaških, ki jih je zapisal iz ust potujočih Slovakov. V letih 1833–38 je izdal zbornik Zaporožskaja starina s folklornimi besedili, ki so odigrala pomembno vlogo v preučevanju ukraj. jezika in liter. Nad Zap. starino se je navduševal Gogolj in visoko jo je cenil tudi Ševčenko. Kljub mladosti je bil S., ko je odhajal v svet, že formirana osebnost s širokimi interesi, ne samo filološkimi, ampak tudi za etnografijo, liter. in kulturnopolit. vprašanja. – Na srečanje s Slovenci se je S. skrbno pripravljal, nazadnje v Pragi, kjer je V. Hanka poslal po njem Prešernu v dar svojo pesniško zbirko, F. Čelakovsky pa priporočilno pismo. Na Dunaju je dvakrat obiskal Kopitarja, vendar se z njim ni mogel ujeti tako kakor npr. z Vukom. Ob samem odhodu z Dunaja je po naključju v neki predmestni krčmi naletel na slov. voznike s Kranjskega in si zapisal besede pesmi, ki so jih peli. – Od slov. krajev je S. videl: del Štajerske – poleg Maribora Limbuš, Ptuj, Vel. Nedeljo, Ormož; Dolenjsko na črti Metlika-Novo mesto-Lj.; Gorenjsko na izletu v Kranj in Naklo in po poti Lj.-Tržič-Ljubelj; Koroško s Celovcem, Blatogradom, Rožem, Bistrico v Ziljski dol.; po Kanalski dol. je potoval v Rezijo, od tam mimo Gumina skozi Čento ob Teru v Bardo-Vizont-Neme-Čedad-Gorica-Vipava-Trst-Koper-Korte; čez reko Rokavo je zakoračil proti Bujam v hrv.-it. Istro, da bi potlej z Reke obiskal še Dalmacijo. - V želji po spoznavanju ljudi, njihove govorice, slovstva, šeg idr. S. ni zamudil nobene priložnosti za poglobljen pogovor z navadnimi neznanci ali z izobraženci, kult. delavci, ki je že kaj njihovega bral, o njih vsaj slišal oz. so mu snidenje z njimi svetovali tisti, ki so vedeli, po kaj prihaja k nam. Med informatorji, ki jih S. posebej omenja, so: »v Slovane zaljubljeni« Nemec dr. Puff v Mariboru, štajerska buditelja in filologa F. Cvetko in P. Dajnko, na Koroškem prof. Zupan, U. Jarnik in M. Majar, v Reziji župnik D. Buttolo in Toni Bobac, vodnik S. na poti od Rezije do Gor., v Bardu (Lusevera) star duhovnik, v Nemah (Nimis) duhovnik S. Adam, v Kortah v slov. Istri duhovnik Pavšič. Poglavje zase pa so osebni stiki in doživetja iv Lj., kjer se je S. – tako zaradi priporočil iz Prage kakor zaradi spremstva S. Vraza – znašel v srcu kult. slovenstva. Dopoldne je delal v licejski knjižnici, popoldne se z Metelkom učil slovenščine, zvečer posedal v gostilni »V peklu« s Prešernom, Crobathom, Kastelcem in nekaterimi gimn. prof. »in živo povpraševal po slov. etnografskih, jezikovnih in slovstvenih zanimivostih« (Slodnjak). Z Vrazom je križaril po mestu, si ogledoval vrvež na trgu, v skupnem stanovanju pa doživel obisk treh bogoslovcev, navdušenih »Ilircev«. Povabljen je bil, skupaj z Vrazom, na dom k dr. Crobathu, z njim za Veliko noč obiskal Kranj in Naklo. In Prešeren mu je v dnevnik napisal posvetilo Gospodu Izmajlu Sreznjevskemu v spomin vel. tedna leta 1841: »Si slovénskega rodu, / te ne prašam kam, čemú, / kadar boš prišel domú, / sin neumrjoče Slave, / spomni bratov se krog Save!« - To pesniško naročilo je Izmail Ivanovi'č začel vneto spolnjevati in ga še raztegnil na brate ob Dravi, Zili, Reziji, Teru, Soči in drugih vodah zah. od Save. V znanstvenem opusu S-skega smo ugotovili že nad ducat bibliografskih enot, ki obravnavajo slov. tematiko. Kajpada ni čakal, da bo »prišel domú«, ampak se je začel oglašati v tisku že na poti po slov. zahodu. Pisma Hanki so bila npr. tako sestavljena, da jih je naslovljenec lahko kar objavljal v svojem glasilu. Dopisa iz Čedada (2. maja) in iz Gor. (3. maja), ki med drugim vsebujeta dve rezijanski lirični pesmi (prva integralna objava te vrste!), Očenaš po rez. in po tersko (prva obj.), opis ali vsaj kratko omembo oblačil, prehrane, praznikov, kresa, plesa in še marsikaj, sta izšla – prev. v češčino – že sept. 1841 (ČČM 15, 341–44) v Pragi in nato v izvirniku in v poljščini v Varšavi (Dennica - Jutrzenka I/11, 1842, 147–48). S. se je sproti odzival na to, kar je slišal in videl, in ker je znal dobro opazovati, je ponavadi zadel bistvo stvari. Njegovo študijo iz 1841, kjer je skušal popisati, kolikor je pač mogel, slov. narečja, »določiti njihovo obsežnost in podati tudi gibalne razvojne sile«, je Ramovš ocenil kot »po svoji zamisli pravilno in tudi po izsledkih in pregledu temeljito« (Dialektološka karta slov. jezika, Lj. 1931, 15). Za časopis Moskvitjanin (sept. 1844) je S. pripravil daljšo, urejeno predstavitev »Slovanov« v Furlaniji; ta spis – Friul'skie Slavjane – je bil ponatisnjen najmanj trikrat: 1875 (?), 1878 in postumno 1881, vsakokrat z drugo mikavno prilogo (S. Vraz, S. Valente, A. Klodič, P. Šafařik, J. Baudouin de Courtenav). P. Kozler je v svoj članek Die Slovenen in Italien (Illyr. Blatt 1849, št. 35 in 36) uvrstil nem. prevod nečesa, kar je bil S. napisal »pred več leti« (kje, bo treba še izslediti). Ljud. pesmi, ki so jih A. Žakelj-Rodoljub Ledinski (Mlada Breda) in Majar ali Jarnik (pesmi ob ziljskem reju) izročili ruskemu prof., je le-ta deset let po vrnitvi domú objavil v zborniku Pamjatniki i obrazcy narodnago jazyka i slovesnosti, od koder je Breda v prevodu nekega V. V. iz Saratova prišla v moskovski časopis Russkaja Beseda 1857. (kot Molodaja Breda. Horutanskaja pesnja). - Ob sporočilih, kako si je S. zapisoval pesmi od Puffove dekle v Mrbu, nabiral vse mogoče v svojo mapo pri Dajnku, v metlišiki kavarni z Vrazom zbral «poln koš« gradiva (v prev. I. Merharja: »od štirih do devetih je bilo dovolj dela z napisovanjem in risanjem«), se nehote vprašamo, kam so vsi taki popotni zapiski prešli. Da bi jih bil S. daroval Vrazu, je malo verjetno. Celo odlomek pripovedne pesmi Marka (Iz Rezie od Srezniewskoga) je v Vrazovi zapuščini v Zgbu le prepis z Vrazovo roko (gl. Traditiones 13, 1984, 52), medtem ko je izvirnik najbrž S. vzel s sabo. Potemtakem smemo upati, da kje v Rusiji morda le pridejo na dan še kakšni lastnoročni zapiski, ki bi bili dopolnilo temu, kar je S. 1841 pisal iz Sje materi, Hanki itn. - V skoraj 40 letih pedagoškega dela je imel S. kajpada tudi vrsto učencev, ki so se tako ali drugače skazali in včasih morda prerasli svojega mentorja. Bodi tu omenjen le eden: Jan Baudouin de Courtenay (PSBL I, 4748). Ko je S. videl njegovo nagnjenje k dialektologiji, mu je namignil, naj bi šel tja, kjer se je sam mudil trideset let poprej – v Sjo. In ko je s svojo vplivno besedo pripomogel, da je bila mlademu Poljaku dodeljena tudi drž. štipendija, si je s tem pridobil še dve zaslugi za slovenstvo: prvič, da se bogato zahodnoslov. leksikalno in pripovedno gradivo častno uvršča v mednar. znanst. obtok (čeprav še do danes ni objavljeno v celoti!); drugič, da je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja čez noč zaslovel delček našega zah. obrobja – dolina Rezije. Odkritje »vokalne harmonije« v rezijanski fonetiki in domiselna razlaga tega pojava s t.i. »turansko« teorijo, ki jo je J. Baudouin de Courtenav razglasil v delu Opyt fonetiki rez'janskih govorov (1875), je namreč kot lingvistična in etnografska senzacija zbudilo splošno zanimanje za Rezijo. S. je v prvi pol. 1876 prevzel odgovorno nalogo ocenjevalca takratnih Baudouinovih del za dodelitev nagrade grofa Uvarova, vendar v oceni ni sprejel njegove drzne hipoteze (ne da bi mogel slutiti, da se ji bo čez leta odpovedal tudi avtor sam). Tako v Opytu kakor v monografiji Rez'ja i Rez'jane (1876) pa je S. znal najti in podčrtati toliko vrednot, da je sporna vprašanja lahko diplomatsko obšel in kandidatu vseeno zagotovil pomembno nagrado. Kaj takega zmore samo velik duh!

Prim.: A. F. Byčkov, Nekrolog I. I. Sreznevskago (z bibliografijo), Sbornik ORJAS 22/6, 1881; S. Bulič, Sreznevskij (Izmail Ivanovič), Enciklop. slovar, T.31, Spb. 1900; N. A. Kondrašov (Predg. k) I. I. Sreznevskij, Russkoe slovo. Izbrannye trudy, M. 1986; I. Merhar, I. I. Sreznevskij na Slovenskem, DS 12, 1899; R. Nahtigal, Prezrta izdaja I. I. Sreznevskega slovenskih narodnih pesmi »Mlade Brede« in zlljskega »reja«, SJ 3, 1940; M. Matičetov, Prezrta objava 9 ziljskih pesmi z vtisi I. I. Sreznevskega ob reju pod lipo, zbijanju soda ipd., SR 32/4, 1984.

Mtv