Spollad, Krištof (1777–1858)

SPOLLAD Krištof, duhovnik, r. 8. maja 1777 v Borjani, u. 11. apr. 1858 v Gor. Oče Ivan, mati Lucija Spollad. V duhovnika je bil posvečen 13. nov. 1805, kot kpl. je 18 let služboval v Mavhinjah, 14. apr. 1823 pa je prispel v Miren, kjer je bil 20. apr. istega leta ustoličen kot žpk. Njegovo službovanje v tem kraju je bilo zelo burno in polno napetosti, kar je opisal v rokopisu v it. jeziku z naslovom Pro memoria, datiranem 9. sept. 1849 (dokument hrani ž. u. v Mirnu). Spomenica šteje 30 str. večjega formata in odkriva zanimivo sliko verskih in socialnih razmer v Mirnu v prvi polovici 19. stol. čeprav je dokument napisan osebno prizadeto, vsebuje številne dragocene zgod. podatke. Ob S-ovem nastopu službe je bila župnija Miren popolnoma neurejena, s propadajočo c. in župniščem, v katerem je našel silno pomanjkljiv arhiv, od 1819 dalje pa je mirenski žpk moral skrbeti za sovodenjsko kaplanijo, ki je bila takrat ločena od župnije Šempeter in priključena Mirnu, dohodki pa so še vedno pripadali šempetrskemu župniku. Skrbi mu je povzročala tudi c. B.D.M. na Gradu, ki bi jo moral v skladu z vladno odredbo z dne 8. maja 1824 sploh zapreti in kasneje porušiti. Za to c. je od oblasti dosegel status quo, torej dovoljenje za nadaljnjo uporabo, kar je pri Mirencih zelo povečalo njegov ugled, saj so bili zlasti tisti iz spodnjega dela vasi nanjo močno navezani. Že S-ov prednik Peter Marussig je 1776 moral deloma popraviti dotrajano staro ž. c., takrat so jo tudi podaljšali in vanjo vključili zvonik, ki je prvotno stal pred njo. Vse to pa je le začasno pomagalo, saj je žpk v skladu z vladno odločbo z dne 22. jul. 1826 staro ž. c. moral zapreti, vse pobožnosti pa je odtlej opravljal na Gradu. Ker se je bal birokratskih zapletov, je S. poleti 1827, še preden si je preskrbel vse potrebne listine, dal podreti ž. c., kar so opravili domačini, tlačanski obvezniki, in izkopati temelje za novo po načrtu Matije Capellana. Zaradi širših novih temeljev je bilo delo zelo otežkočeno, saj je bilo okrog c. tudi pokopališče. 31. jul. 1827 je sam posvetil temeljni kamen, gradbena dela pa so tako hitro napredovala, da jo je 19. mar. 1828 gor. generalni vikar Peter Budin že lahko blagoslovil. Za gradnjo stavbe je bilo porabljenih 3.685 težaških tlak in 2.417 prevozov. Novo ž. c. je na 14. pobinkoštno nedeljo 30. avg. 1828 slovesno posvetil gor. nadškof Jožef Wallant; na ta dogodek spominja tudi napisna plošča s kronogramom, vzidana nad vrati iz stranske zakristije v prezbiterij. S. je za c. preskrbel tudi nove orgle, ki jih je izdelal Mihael Vicig (Vičič) iz Črnič, križev pot pa je naslikal kmet in podobar Janez Grohar iz Sorice (prim. SBL I, 265). Od družine Mreule je kupil njihovo stanovanjsko hišo in jo prezidal za župnišče; v pritlični veži je vzidana kamnita plošča z napisom s tremi kronogrami, ki dajejo letnice 1776, 1832 in 1834. Žpk S. je v času službovanja v Mirnu za gradbena dela porabil od 12–13 tisoč florintov, zato ga je zelo prizadelo obnašanje vaščanov Mirna, Rupe, Peči in Sovodenj v revolucionarnem letu 1848, ki so se upirali dajatvam, tj. desetini in četrtini. Kot je razvidno iz Pro memorie, so ga prav dogodki t.l. odločilno pripravili k temu, da je začel misliti na upokojitev. 1850 je kot upokojenec že živel v Gor., mirenski žpk pa je postal Janez Elersič (PSBL I, 330–31).

Prim.: NadškAGor. (Liber ordinatorum št. 14, 4/3 a); žpk matice stolne c. v Gor.; arhiv ž. u. Miren; sporočilo dekana Fr. Rupnika iz Kobarida; ŠematGor 1849, 1850; Calendarium sacerdotum defunctorum dell'Arcidiocesi di Gorizia compilato da don Barto per conto della Congregazione dell'Addolorata, Gor. 1977, 102; L. Mlakar, Romarska cerkev Žalostne Matere božje na Gradu pri Mirnu, KolGMD 1979, 138; Mirenski Grad pri Gorici, Miren 1986, 9, 32.

M. V.