Spinčić, Vjekoslav (1848–1933)

SPINČIĆ Vjekoslav, politik, publicist, profesor, duhovnik, r. 23. okt. 1848 v kraju Spinčiči (Kastavščina) v Istri, u. 27. maja 1933 na Sušaku. Oče Anton, zidar in krojač, mati Jelena, gospodinja. Osn. š. v Kastvu (1855–60), gimn. na Reki (1860–68), prve tri letnike bogoslovja v Gor. (1868–71), četrtega v Trstu (1871). Posvečen je bil 1871 za tržaško-koprsko škofijo in bil prvo leto duhovnik v semenišču. Študiral je zemlj. in zgod. na Filoz. fak. v Pragi (1872–73) in na Dunaju (1873–74), diplomiral pa 1875 v Pragi. Prof. izpit za sred. šole je opravil v hrv. in nem. 1875. Od 1876 do 1887 je bil prof. na učiteljišču v Kopru, med 1882–88 tudi šol. nadz. za okraja Koper in Podgrad-Volosko, od 1888 prof. na ženskem učiteljišču v Gor., 1892 so ga odpustili iz službe. Od 1895 je živel v Opatiji, od 1915 v Zgbu pri nadškofu dr. A. Bauerju, od 1921 do smrti v Zgbu in Kastvu. - S. je veliko delal na prosv. in kult. področju: bil je šol. nadz., preds. Družbe sv. Cirila i Metoda za Istro, podpreds. Bratovščine hrvatskih ljudi Istre, član Mestnega šol. sveta v Kastvu. V Kopru je sodeloval pri ustanovitvi Čitalnice in bil član njene uprave, v Gor. je bil član in od 1888 preds. Čitalnice in podružnice CM družbe, začel je organizirati tudi žensko podružnico. Eden najzaslužnejših je za ustanovitev prve javne hrv. gimn. v Istri (Pazin 1899) in učiteljišča (Kastav 1906). - Kot gimnazijec in študent je bil Strossmayerjev jsl. narodnjak, tj. pristaš škofa Dobrile (PSBL I, 290–92) v Istri. V 70-tih letih se je razočaran nad narodnjaštvom oklenil radikalnega Starčevićevega pravaštva in ga z nekoliko mlajšim dr. M. Laginjo (PSBL II, 231–32) in M. Mandićem (PSBL II, 344–45) širil po Istri. Z njima je vodil mlado generacijo, ki se je ostreje od narodnjakov borila z ozkim italijansko-italijanaškim vladajočim slojem v Istri za osnovne narodne in druge pravice. Pri tem so S. in njegovi sodelavci dobili pomoč starega voditelja D. Vitezovića ter Slovencev iz Istre, Slov. Prim. in Goriške. 1882 je bil prvi med mladimi izvoljen za poslanca v istrski deželni zbor ter ostal v njem do razpustitve 1916 za okraje Koper, Lošinj, Volosko in za sodni okraj Volosko, otok Krk, Cres in del Lošinja. Bil je član istr. dežel. odbora (1890 in 1891), preds. hrv.-slov. poslancev v istem zboru. 1891 je bil član obč. zastopstva v Kastvu. Bil je ostal do 1918. Tu je bil član Hrv.-slov. oz. Jugoslovanskega kluba poslancev (1892–1916), dvakrat član Delegacije avstr. parlamenta (1892 in 1911–12). Od 1896 do razpusta v prvi svet. vojni je bil član obč. zastopstva v Kastvu. Bil je tudi preds. polit. društva za Istro, protagonist vseh velikih kriz in zmag, dvigov in težav polit. gibanja Istre in Kvarnerskih otokov. Niso ga mogli polit. odstraniti iz Istre s tem, da so ga 1888 prestavili v Gor. in 1892 vrgli iz službe. To zadnje se je zgodilo, ker se je 1891 nenavadno aktivno zagnal v volilno borbo in ker je javno v Zgbu izjavil, da je Istra del Hrvaške, da se mora z njo združiti in da je Zgb prestolnica vseh Hrvatov. Odpust iz službe je imel velik odmev doma in v tujini, o tem so pisali slov., hrv., it., češ., nem., franc, rus. idr. časopisi, ki so jih plenili, o tem so bile interpelacije v dunajskem parlamentu ter v dežel. zborih Kranjske, Goriške in Istre. S. in Mandić se nista držala sporazuma o narodnostnem miru v Istri, ki sta ga sklenili Hrv.-slov. narodna stranka in It. liberalna stranka 1908, ker se jima je zdel pretirano oprezen, saj so Hrv. leto prej dosegli največji volilni uspeh in vrh. polit. preroda. - S slov. politiki je ves čas iskreno sodeloval. Kot prof. v Kopru si je pridobil veliko zaslug za utrditev slov. narodne zavesti na Koprskem: »Vse proste dneve pa je S. porabil za pohode po koprski okolici. Tu je hodil v vsako hišo, govoril z vsako mamico, z vsakim očancem, posebno rad z otročiči. Ker so bili ljudje navajeni samo it. ošabnosti koprske sinjorije, je S. silno dobrodejno vplival na okoličane in v par letih je imel v vsem okraju samo vroče častilce... Koprski dijaki so bili v vsej okolici Kopra njegovi najboljši agitatorji« (A. Gabršček). - It. okupacijo Istre, Kvarnerskih otokov in sosednjega slov. ozemlja je doživel kot tragičen konec svojega bogatega življenjskega dela. Bil je član. odb. Narodnega vijeća SHS za okupirane kraje in preds. Odseka za istrske begunce, član Začasnega narodnega predstavništva Kr. SHS (1919, 1920) in Narodne skupščine Kr. Jsle (1931) v Bgdu, kar priča, da se je na stara leta krepkeje vrnil k jsl. ideji, vendar pa ni živahneje sodeloval v polit. življenju. Zlasti so ga prizadele ostre kritike mladih beguncev iz Istre, ki so zamerili njemu in drugim starim politikom istrsko-otoško krizo iz 1918. - Bogato publicistično dejavnost je začel v študentovskih letih, ko se je pojavil v prvem hrv. periodičnem delu Istre - v drugem letniku koledarja Istran za 1870. V 70-tih in 80-tih letih je bil sotrudnik češ. Narodnega lista, mesečnika Osveta in Jelinekovega zbornika, sušaške Hrvatske Vile idr., potem Nazorjeve Spomenice istarskih Jugoslavena za mirovni kongres u Parizu (1919), sarajevskega Napretka (1922). Od 1870 do 1915 je bil zelo ploden sodelavec trž.-puljske Naše sloge. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem (od 70-tih let, ko se je oglašal v zgb. Viencu). Veliko je sodeloval pri leksikonu Zaslužni i znameniti Hrvati 925–1925. Vrsta njegovih govorov je izšla v brošurah, izdal pa je naslednje knjige in brošure: Hrvatskoj il' Italiji? Rieč istarskih Hrvata Talijanom i svim, na koje spada, Sušak 1880; Simon Gregorčič, Zgb 1884; Desetgodišnjica Bratovšćine hrvatskih ljudi u Istri, Trst 1885; Obćina Kastav jedna nerazdruživa, Volosko 1899; Raspust općinskog zastupstva u Kastvu, Pula 1900; Slavensko bogoslužje u Istri, Pula 1913; Moje izbivanje iz Istre od 1915–1921, Zgb 1922; Razvitak narodnog preporoda u Istri - dodatek v knjigi Gruber, Povijest Istre, Zgb 1924; glavno njegovo delo pa so Črtice iz književne kulture Istre, Zgb 1926 in 1986. - Vse življenje je zbiral svojo korespondenco in drugo rokopisno gradivo svojega časa ter ustvaril ogromno rokopisno zapuščino, ki jo je 1921 in 1927 poklonil Arhivu Hrvatske (po zadnji vojni so jo uredili v 132 zabojčkov). - Na gosp. področju je manj deloval, vendar je bil v uprav. odb. Posojilnice v Kopru. Malo je raziskano njegovo duhovniško delovanje. Bil je »začasni prisednik« Duhovnega sodišča zgb. nadškofije ter senjske in modruške škofije. - Ob 60-letnici življenja mu je obč. Kastav 1908 priredila veliko proslavo in natisnila spominsko knjigo. Bil je častni občan Kastva, Voloskega, Buzeta, Pazina in obč. Žminj - vse v Istri ter združenih občin Prvačina-Dornberg na Goriškem. Ob 80-letnici mu je društvo Istra v Zgbu nameravalo prirediti proslavo 1928, a jo je oblast prepovedala, da bi ne prizadela It. Že v življenju (1911) je bila ulica v Varaždinu poimenovana z njegovim imenom.

Prim.: V. S., E 1908, št. 294; Spomen-knjiga proslave 60-godišnjice zastupnika naroda prof. V. S., u Kastvu 22. i 23. okt. 1908, Kastav 1909; V. Spinčić, Črtice iz književne kulture Istre, Zgb 1926 in 1986; Kastav i Kastavština u prošlosti i sadašnjosti, Samobor 1931; And. Gabršček, V. Spinčić in goriški Slovenci, Istra 1933, št. 24; Isti, Spinčić in Slovenci, Istra 1933, št. 26; Priručni leksikon, Zgb 1959, 910; I. Beuc, Rukopisna ostavština V. S., Arhivski vjesnik, III, 3, Zgb 1960, 233–78; P. Strčić, V. S. o zrinsko-frankopanskoj uroti, Historijski zbornik 25–26, Zgb 1973, 327–41; Srečko Vilhar, Slov. učiteljišče v Kopru 1875–1909, Lj. 1976, pass., posebno 46, 77–78, 28 si.; P. Strčić, Spinčićeva rokopisna ostavština u Arhivu Hrvatske, Istra, XXII, 2–3, Pula 1984, str. 105–11; EJ 7, 499 s sl. in liter.

Strčić