Smole, Emil (1927–1982)

SMOLE Emil, umetnostni zgodovinar, r. 19. avg. 1927 v Lj., u. 30. jul. 1982 na domu v Solkanu. Oče Dominik, hišnik NarG v Lj., mati Ivana Končan. Osn. š. in gimn. v Lj.; še kot dijak se je med vojno vključil v OF, umetnostno zgod. je študiral na lj. Filoz. fak. 1953 je postal ravn. Mestnega muzeja v Kopru, začel je objavljati strok. članke v SlovJ, Borih in TurV, predvsem o kulturni dediščini v Slov. Istri. V Kopru je ustanovil komisijo za varstvo kult. spomenikov, ki si je zadala nalogo očuvati zgod. jedra Kopra, Izole in Pirana ter preprečevati izvoz lokalnih premičnih spomenikov v It. S poročili in kritikami je spremljal takratno živahno likovno življenje v Slov. Istri, z dvema študijama pa je razčlenil tudi koprsko obzidje, Mudina vrata in Levji grad ter arhitekturni razvoj koprske Loggie. 1957 se je preselil v Novo Gor. in se zaposlil v GorMuz, kjer je prevzel mesto referenta za spomeniško varstvo. Vodil je komisijo za spomeniško varstvo obč. Tolmin, Ajdovščina in Idrija. Po S-ovem prizadevanju so v Novi Gor. 1961 ustanovili samostojen Zavod za spomeniško varstvo Gorica, ki deluje na območju sedmih severnoprim. občin (Nova Gor., Tolmin, Ajdovščina, Idrija, Sežana, Postojna. Ilir. Bistrica), sedaj pod imenom Zavod za varstvo naravne in kult. dediščine Gorica. V PDku in PrimN se je redno oglašal z ocenami in kritikami razst. v Novi Gor. in jih pomagal tudi organizirati, sodeloval je pri pripravi retrospektivne Čargove razst. 1962 v tem mestu. Poleg vodenja ZSV Gorica je v njem deloval kot umetnostni zgod., pričel je sestavljati topografijo umetn. in deloma tudi etnografskih spomenikov, ki še vedno pomeni temelj dokumentacije v tej ustanovi. V reviji VS je svoje ugotovitve redno objavljal v obliki krajših konservatorskih zapisov, zlasti v zvezi z obnovitvenimi deli na posamičnih objektih. Kot dir. novogor. ZSV je bil odgovoren za konservatorska dela na gradovih Rihemberk, Štanjel, Vogrsko, Prem, Haasberg pri Planini, na dvorcu Zemono pri Vipavi. Poznavanje arhitekture in tudi urbanizma je strnil v več razpravah v GS, v katerih je pisal o Vipavskem Križu, Štanjelu in gradu v Vipolžah. Ob redni službi se je poglobljeno zanimal za beneško arhitekturo na naših tleh in začel sestavljati njeno topografijo, a je to delo ostalo nedokončano. Pred novimi strok. problemi se je S. znašel 1976 po potresu, ko si je prizadeval za ohranitev vsaj dela starega Breginja, več sreče pa je spomeniška služba imela pri obnovi Šmartnega in spominske cerkve na Javorci. Za življenja je opravljal številne funkcije, bil je med drugim preds. sveta za prosveto in kult. pri SO Nova Gor., preds. Skupnosti zavodov za spomeniško varstvo Sje, poslanec kukurnoprosv. zbora skupščine SRS, član odbora za spomeniško varstvo pri KS Sje, član sveta za urbanizem pri SO Nova Gor. Več let je honorarno poučeval umetn. zgod. na novogor. gimn. Za dosežke na spomeniškovarstvenem in širšem kult. področju je 1981 dobil Bevkovo nagrado novogor. obč. skupščine. 1986 so mu na »slikarski« hiši v Šmartnem, ki jo upravlja DLUSP, odkrili spominsko ploščo. - S. je bil utemeljitelj spomeniškega varstva na Prim. in razgledan poznavalec umetn. in sploh kult. dediščine zah. dela slov. etničnega ozemlja.

Prim.: Podatki družine; GorLtk 1982, št. 9, 213–17 (nekrolog z bibliografijo od 1954 do 1982 in seznamom čl. o njem); Delo 3. avg. 1982 (osmrtnica); 24. avg. 1982 (zahvala); VS 1983, XXV, 6–8; PrimN 25. apr. in 6. maja 1986; PDk 10. maja 1986; PrimSreč 1986, št. 64–66, 399–400.

M. V.