Skočir, Stanko (1903–1987)

SKOČIR Stanko, učitelj, r. 3. maja 1903 v Kobaridu, u. 9. febr. 1987 v Lj. Oče Franc, trgovec, gostilničar, kmet, mati Marija Jakli. Kot otrok je izgubil očeta in mater. Zanj je skrbela sestra Mimi, kasneje poročena z učit. Iv. Mateličem, ki je bil 1914 vpoklican v vojsko. Ob izbruhu vojne med Avstr. in It. je Mimi z dojenčkom in Stankom zbežala iz Kobarida, se naselila v Novem mestu. S. je tu dovršil osn. š. in 4 razr. gimn. 1921 se je vrnil v Tolmin, živel v sestrini družini, obiskoval 3. in 4. letnik tolm. učiteljišča in v jeseni 1923 napravil učit. maturo. Zaradi faš. preganjanja je poučeval na težkih mestih: na potovalni š. Vrsno, Krn, Robidnica, Gor. Trenta, Robidišče in bil 1927 premeščen v Asigliano v Piemontu. Povsod v slov. vaseh je izven š. poučeval petje in organiziral prireditve, tajno je režiral uprizoritve celo v Kobaridu in Sužidu in skrivaj poučeval učence slov. 1929 je zapustil Piemont in ilegalno odšel v Jslo. Poučeval je v Prekmurju v Zamostju, kjer so ga nadlegovali madž. nacionalisti, a je dosegel ukinitev madž. vzporednice, da je bil pouk le v slov. Obenem je sodeloval v pev. zboru, v emigr. društvu Soča in kot tajn. agrarne zadruge je organiziral 3 mes. kmet. šolo. Po premestitvi v Črensovce 1933 je bil štiri leta tajn. JUU za okraj Lendava, sodeloval v Sokolu, dramskem odseku PD ter v Beltincih pri RK. Dopisoval je v list Učiteljski tovariš. Med poučevanjem v Bogojini je zrežiral več uprizoritev. Kot tajn. Učitelj. društva je 1935 dal pobudo za protestno zborovanje proti madž. izzivanju proti Jsli. S. je v Gor. Rečici poleg šol. dela kot tajn. Sadjarskega društva in preds. Čebelar. društva zgradil moderno sušilnico za sadje in bil blagajnik gasil. društva. Apr. 1941 je pred nem. nacisti, ki so ga oropali, zbežal z družino v Lj., se preživljal z delom v vrtnariji, učil in delal za OF v Horjulu, od koder se je zaradi težkih razmer vrnil v Lj., nato okt. 1944 spet poučeval na Ježici. Jul 1945 se je z družino vrnil v Gor. Rečico, obnovil šol. stavbo, bil tajn. OOF in preds. RK. Zaradi podhranjenosti in naporov je 1946 zbolel, se za TBC zdravil v Celju in na Golniku in eno leto kot rekonvalescent v Lj., a žena Solza Grmek je bivala s hčerko in poučevala v Dekanih. S. je nekaj mesecev poučeval v Laškem, nato z ženo na šoli v Čežarjih (o. Koper), kjer je zbolel, se zdravil v Senožečah in po 3 mes. spet poučeval v Čežarjih, pripravil z učenci prireditev, gostoval po več istrskih vaseh in v Postojni. Nov. 1949 je ponovno zbolel, se zdravil v Senožečah in na Golniku, kjer je bil operiran na pljučih. Od 3. febr. 1951 je spet poučeval v Čežarjih. Tega leta sta bila z ženo na lastno prošnjo premeščena v Loko pri Zidanem Mostu. Kmalu je organiziral lutkovni oder, ljudsko univerzo, Planinsko društvo in bil preds. Prosvetnega društva. S. je zlasti po upokojitvi 1959 mnogo dopisoval v razne liste in neugnano potoval po Prim. 1926 je poslal prvi članek v E, iz Piemonta je pošiljal dopise v Mali list, v Čežarjih je dopisoval v PDk in Jadran, v Loki v krajevni list. Po upokojitvi je bil redni dopisnik Dolenjskega lista, mnogo je dopisoval v PrimN, PDk, pa tudi v Delo, Večer, Matajur. Nikoli mu ni zmanjkalo gradiva, dokler ga bolezen ni omejila na tesno stanovanje v Pot na grič 15 v Lj. Čez kako leto ob koncu 1986 je z dopisnico sporočil T. Rutarju: »Ozdravel sem in spet pišem.« Objavil je dva dopisa v Delu. V mrzlem jan. 1987 je iz Lj. odpotoval v Postojno in Slavino. Ob vrnitvi v Lj. so ga zdravniki poslali na Golnik. Čez mesec dni se je vrnil v Lj. in po štirih dneh za vedno mirno zaspal.

Prim.: Skočirjev življenjepis; podatki njegove žene Solze Skočir; lastni arhiv T. Rutarja; Miran Sattler, S. S., Ned. dnevnik 7. mar. 1982 s sl.

Rut.