Sirotti, Giovanni (1883–1955)

SIROTTI (SIROTICH) Giovanni, apostolski administrator gor. nadšk. po Sedeju, r. 23. okt. 1883 v vasi Bale v Istri (dekanat Rovinj), u. 4. apr. 1955 v Trstu. Oče Anton, trgovec in posestnik, mati Carla Marcolin iz Pulja. Osn. š. je obiskoval v domačem kraju, nato 1895–1903 študiral na c. kr. it. gimn. v Kopru, kjer je bil skoraj vsa leta odličnjak. Obenem je bil gojenec konvikta poreško-puljske škofije v Kopru. Maturiral je 15. jul. 1903. Od 1903 do 1907 je študiral bogoslovje v Gor. V duhovnika je bil posvečen 28. okt. 1906. Leta 1908 je bil imenovan za vicerektorja in ekonoma poreško-puljskega konvikta v Kopru, že pred vojno je delal v krajevnem kršč. socialnem gibanju. Med vojno je semeniščnike zbiral na svojem domu, ki je s šol. letom 1920/21 postal konvikt z interno gimn. S. je bil imenovan za ravn. konvikta, a je opravljal tudi posle administratorja in ekonoma. 1923 je bil konvikt spremenjen v Malo koprsko semenišče (Piccolo Seminario di Capodistria), 1927, po dozidavi novega dela poslopja, pa v Medškofijsko malo semenišče (Seminario Interdiocesano). S. je postal rektor novega zavoda. Istočasno se je S. v prvih povojnih letih intenzivno posvečal socialnopolit. delu v okviru Italijanske ljudske stranke (Partito Popolare). Veliko je predaval (tudi v Furlaniji) in ustanavljal zadruge, posojilnice, kulturna društva, mladinske krožke. Med temi ustanovami je bila najpomembnejša Famiglia Agricola Cooperativa (mlin, oljarna, skladišče gnojil), ki je kasneje najprej zašla v finančne težave, 1935 pa so jo ukinile oblasti. Zaradi te svoje dejavnosti je bil S. večkrat deležen ostrih kritik krajevnih liberalnih krogov, a tudi fašistične oblasti. Kljub temu so se začele proti koncu dvajsetih let njegove simpatije močno nagibati na stran režima. Po odstopu msgr. Sedeja je bil 10. nov. 1931 imenovan za apost. administratorja gor. nadškofije. To službo je opravljal do 22. sept. 1934, ko je škofijo prevzel novi nadškof Margotti. Od 1935 do 1938 je bil generalni vikar škofije Larino (Campobasso) v Moliseju. 1939 je bil inkardiniran v trž.-koprsko škofijo ter imenovan za koprskega stolnega kanonika, upravitelja prebende »Manzini«, obenem pa koprskega ter krkavškega prodekana in vikarja koprske župnije. Od 1940 je opravljal tudi službo cerkv. sodnika. 1945 se je s pomočjo trž. škofa Santina zatekel v Trst, kjer je bil predsednik O.D.A. (Opera Diocesana di Assistenza Postbellica) in P.C.A. (Pontificia Commissione di Assistenza), prosinodalni izpraševalec, administrator semenišča, član škof. odbora za izseljence; prejemnik kraljevega, kasneje pa tudi republiškega drž. odlikovanja. - S. je šel v zgod. kot zagrizen it. nacionalist, somišljenik fašizma in njegove potujčevalne politike, čeprav se je idejno oblikoval v okolju, ki je bilo blizu kršč. socialnemu gibanju. 1926 so npr. koprski faš. demonstrirali proti njemu, ker se ni pridružil izrazom veselja ob spodletelem atentatu na Duceja (Apih, 218). Še 1927 so ga polic. poročila označevala kot »nekdanjega priznanega voditelja krajevne ljudske stranke« (Matta, 52). Kot rektor Malega semenišča se je izkazal za odličnega administratorja, vendar je slov. in hrv. gojencem kratil pravico do primerne izobrazbe v njihovem mater. jeziku ter oviral slov. in hrv. tudi kot občevalni jezik znotraj bogoslovja (Belci, 84). Slov. in hrv. duhovniki so se v spomenici papežu Piju XI. dec. 1930 pritožili: »Nikakor pa ne moremo opravičiti nekaterih semeniških predstojnikov, ki slov. in hrv. jezik še v zasebnih pogovorih med gojenci težko dopuščajo« (UA). Zaradi tega in drugih obrobnih zadev je S. prišel navzkriž s trž. škofom Fogarjem, poreško-puljskim ordinarijem Pederzollijem, s stolnim župnikom v Kopru in s kanoniki. Dalje so že v tem času na Kongregacijo za semenišča prihajale pritožbe nekaterih koprskih družin v zvezi s S-jevim finančnim poslovanjem v zadevi hiše »S. Marco« (UA, fasc. B, 1, pismo dekana stolnega kapitlja v Kopru 12. apr. 1939). Novica o S-jevem imenovanju za gor. apost. administratorja je navdala slov. in furl. del škofije z veliko zaskrbljenostjo. Škof Sedej je odposlal Sv. sedežu protestno spomenico (Sedejev simpozij, 62), jsla škof. konferenca pa se je pripravljala na uradno protestno noto, ki pa jo je vatikanska diplomacija preprečila. - S. je na gor. stolici pretrgal s tradicijo svojih prednikov. Predstavil se je v vlogi »posrednika«, ki naj »zlije obe narodnosti« in škofijo izenači z drugimi it. škofijami. Največjo oviro na tej poti so po njegovem mnenju predstavljali slov. in furl. duhovniki, ki jih je v poročilu Konzistorialni kongregaciji z dne 23. marca 1932 označil kot »okužene z jožefinskim duhom, birokrate, nacionaliste, nelojalne do Sv. sedeža« itd. Posebno slov. duhovščino je prikazal v skrajno negativni luči, češ da je »po izvoru sorodna vzh. narodom, po naravi mrzla in nezmožna vsakega višjega, zares krščanskega pričevanja«, da »seje sovraštvo« med ljudstvo in da se noče odpovedati iredentizmu. Kot kaže, je bil S. res prepričan, da je obramba teptanih narodnostnih pravic ovira za globlje krščansko življenje. Za svoje delovanje pa je izoblikoval naslednje smernice: tesnejše sodelovanje s civilno oblastjo, imenovanje sodelavcev »italijanske miselnosti« na ključne položaje v škofiji ter valorizacija Katoliške akcije kot dejavnika laičnega apostolata v skladu z navodili Sv. sedeža (Tavano, 208–09). Na pritisk faš. oblasti je S. v pretežno slov. župnijah nastavljal koadjutorje iz drugih it. škofij, ki naj bi skrbeli za it. vernike v župniji, za kar so od vlade prejemali – kakor sicer tudi sam S. – visoke denarne prispevke. Za njegovega vodstva škofije so oblasti poostrile nadzor nad slov. duhovniki, med katerimi je bilo mnogo konfiniranih. Ovadbe in pritožbe so kar deževale na kvesturo in prefekturo, od tod pa so zahteve po premestitvah in »ustreznih« ukrepih prihajale na škofijo. S. je skušal v tem navzkrižnem ognju igrati vlogo posrednika. Večkrat se zahtevam oblasti res ni uklonil in je uspešno posegel v obrambo tega ali onega duhovnika ali apeliral na Sv. sedež, v mnogih drugih primerih pa je pritiskom popustil in pristajal na nezakonito vmešavanje civilnih oblasti v cerkvene zadeve, predvsem pa ni skrival svojega soglasja s politiko »asimilacije« drugorodcev. Ni mu pa uspelo doseči od Sv. sedeža prepovedi Cerkvenega molitvenika, ki sta ga odobrila škofa Sedej in Fogar 1931. Dalje se je S. lotil »reforme« Malega in Velikega semenišča, katerima je skušal vtisniti čimbolj it. lice, prisotnost slov. jezika in slov. osebja pa čimbolj omejiti, čeprav Sv. sedež na njegove predloge o novem pravilniku bogoslov. semenišča ni pristal (Klinec, 99). Konec 1933 se je zapletel v afero, ki se je končala s časopisno gonjo proti predstojnikom semenišča jn trž. škofu Fogarju. Izkazalo se je, da je gonjo sprožila skupina bogoslovcev, ki je prihajala iz koprskega Malega semenišča. Skupino je Kongregacija za semenišča izključila iz bogoslovja. Obstaja utemeljen sum, da je bil navdihovalec upornih semeniščnikov sam S. (UA, fasc. B, 4), kateremu pa je vsa zadeva kmalu ušla iz rok. Policija je namreč vdrla v bogoslovje in poslala v konfinacijo podravn. Rutarja in prof. Musizzo, ravn. Brumat ter prof. Tul, Toroš in drugi pa so prejeli opomin. Sam S. je moral v pismu Sv. sedežu z dne 22. jun. 1934 priznati, da je »število duhovnikov, ki so jih zadeli polic. ukrepi in ki so na ta način osumljeni, da rovarijo proti državi, previsoko« (Klinec, 114) in je zahteval vizitacijo msgr. Rossina. Ta pa se je zanj iztekla naravnost »katastrofalno« (UA, fasc. B, 1, pismo koprskega stolnega kapitlja papežu z dne 12. apr. 1939). Tako so bile še edino faš. oblasti s S-jevim delovanjem zadovoljne. It. poslanik pri Sv. sedežu De Vecchi di Valcismon je it. zun. min. pisal 23. okt. 1933, »...da je položaj za Cerkev zelo hud, s prisotnostjo S. v Gor. pa zelo ugoden za nas. Če bi bil S. naš agent, ne bi mogel storiti več. V Jsli pa je naravnost osovražen« (Belci, 84). Po aferi gor. bogoslovja je Sv. sedež tudi na pritisk nuncija v Beogradu Pelegrinettija v zelo kratkem času imenoval novega gor. ordinarija. Pred odhodom iz Gor. v Larino (kar je večina razumela kot neke vrste cerkveno konfinacijo), je S-a župan Pascoli odlikoval z redom »Commendatore della corona d'Italia«. Do novih zapletov je prišlo 1939 v zvezi s S-jevim imenovanjem za uprav. bogate prebende v Kopru in za stolnega kanonika. Trž. škof Santin pri imenovanju namreč ni upošteval pravilnika prebende, po katerem je imel do tistega mesta pravico le duhovnik koprske škofije. Koprski stolni kapitelj, ki so ga sestavljala sami privrženci nekdanjega trž. škofa Fogarja, je od Koncilske kongregacije v Rimu dosegel razveljavitev imenovanja. Škof Santin se je zato moral obrniti na papeža, ki je nezakonito imenovanje »saniral«, saj bi »hudi in delikatni spor utegnil imeti neljube posledice tudi izven ožjega cerkvenega prostora« (pismo kard. Marmaggija, prefekta Konc. kongregacije, št. 353/1940 z dne 24. maja 1940, UA, fasc. B, 1). Stolni kapitelj se je papeževi zahtevi pokoril, vendar so bili odtlej spori med S-jem in ostalimi kanoniki na dnevnem redu. Po vojni je bil S. v Trstu med ožjimi Santinovimi sodelavci in se je posvečal predvsem pomoči istrskim beguncem.

Prim.: NadškAGor., fasc. Sirotti; Ukmarjev arhiv (UA), fasc. B, 1 (prebenda »Manzini«) in fasc. B, 4 (gor. bogoslovje l. 1934); Picc. 6. febr. in 17. jun. 1931; Vita Nuova 9. apr. 1955; L. P., Ricordo di mons. Sirotti nel centenario della nascita, Vita nuova 9. in 16. dec. 1983; L'A rena di Pola 24. dec. 1983, Programma dell'I. R. Ginnasio Superiore di Capodistria 1895–1903; T. Matta, Come si sostituisce un Vescovo. Aspetti dell'italianizzazione nella Archidiocesi di Gorizia (1929–1934), Qualestoria 1983, 3, 45–66; F. Belci, Chiesa e fascismo a Trieste; storia di un vescovo šolo, Qualestoria 1985, 3, posebno 79–86; R. Klinec, Primorska duhovščina pod fašizmom, Gorica 1979, posebno 94–115; Isti, Zgodovina GMD, Gor. 1967; L. Tavano, La Chiesa goriziana fra autonomia e inserimento (1929–1934), v I cattolici isontini nel XX secolo, II, Gor. 1982, 161–216; B. Milanović, Hrvatski narodni preporod u Istri, II, Pazin 1973, 540–43; E. Apih, Italia, fascismo e antifascismo nella Venezia Giulia 1918–1943, Bari 1966, 218; L. Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama, Lj. 1965, 215–19; Isti, Il vescovo A. Santin e gli sloveni e croati delle diocesi di Fiume e Trieste-Capodistria, Lj. 1953, 110–14 (vendar se navedka iz »Corriere di Trieste« in »U lavoratore« na str. 111 ne nanašata na Sirottija); Sedejev simpozij v Rimu, Celje 1988, 62.

T. Simčič