Simončič, Vladimir (1911–2000)

SIMONČIČ Vladimir - Vlastja, častnik, mojster fotografije in društveni delavec, r. 11. jun. 1911 v Gor., živi v Lj. Oče Joža, uradnik, po rodu iz Boštanja ob Savi, mati Uršula Ravnik iz Bohinjske Bistrice, gospodinja. Obiskoval je Ciril-Metodovo osn. š. v Trstu, po letu 1918 pa nadaljeval v Lj. Srednje šole: najprej real. gimn., nato realka v Lj., od 1925 realka v Bgdu. 1929–32 gojenec Voj. akademije v Bgdu. S-ev oče je bil zaradi udeležbe pri demonstracijah 1908 v Lj. kot polit. sumljiv odpuščen iz bančne službe. Zaposlil se je pri železnici na Prim., kjer so ga stalno premeščala. Tako se je S. rodil v Gor., osn. š. pa je začel obiskovati v Trstu, kjer je oče dobil službo v odvetniški pisarni dr. Jos. Wilfana. Mladega S. je vedno privlačilo slikarstvo, a družinske gmotne razmere so mu narekovale, da se je odločil za vojaški poklic, ker je bil tako že med študijem povsem preskrbljen. To pa je tudi ustrezalo njegovi narodno zavedni vzgoji. Bil je član Sokola, vedno se je čutil Primorca, sina tedaj zasužnjenega dela slov. naroda. - Kot odličen gojenec se je po končani Voj. akad. lahko izbral kraj prvega službovanja. Odločil se je za Lj., kjer je bil vodni oficir v 40. Triglavskem pešpolku do 1937, ko so ga poklicali v Bgd na tečaj za vojno obveščevalno službo. Opravil ga je z uspehom in za področje dela si je seveda izbral It., po priključitvi Avstr. k Nem. 1938 pa še Nemčijo. Novo delovanje je imelo za posledico njegov navidezni, formalno disciplinsko utemeljeni odpust iz vojaške službe. Da bi prikril svoje pravo zaupno delo, se je tudi vpisal na umetniško šolo Probuda, ki jo je obiskoval do jeseni 1939. Od jeseni 1937 je obenem tesno sodeloval s prim. tajno organ. TIGR. Zlom Jsle 1941 je doživel kot kapetan v Novem mestu. Pod imenom Vilko Soklič se je nato skrival kot slikar v graščini Ferda Vesela v Radohovi vasi pri Stični. 1941 je pomagal pri zbiranju in skrivanju orožja, a mar. 1942 je bil izdan in aretiran. Med prevozom v Lj. je skušal pobegniti, toda it. vojak ga je dohitel in ga s puškinim kopitom močno udaril po glavi. Zaradi težkih posledic (za katere mu je bila po vojni priznana 50% vojna invalidnost) so ga nezavestnega najprej prepeljali v zaporniško celico v bolnišnici, nato pa so ga zdravili na nevrološkem oddelku do jan. 1944. V bolnišnici je delal za OF. Ko je njegov položaj postal ogrožen, je po navodilih OF pobegnil v Trst, kjer naj bi pomagal pri organizaciji propagande. Po umoru v ul. Rossetti, kjer so kot žrtve padli njegovi predvojni znanci, so tudi njemu prišli na sled. Spet je moral pobegniti, tokrat v Milan, kjer mu je CLN oskrbel nove dokumente na ime Mirko Soklič. It. odporniškemu gibanju je posebno koristil s svojim znanjem nem. in s prevajanjem poročil Radia Svobodne Jsle. Po vdoru Gestapa v organizacijo so S. skrili na področje Lago Maggiiore. 27. apr. 1945 pa so ga faš. ujeli, ga strahovito pretepli in obsodili na smrt. Ko je z dvignjenimi rokami že stal pred zidom in so bile nanj namerjene puške, je na dvorišče vdrl tovornjak z garibaldinci. Sledilo je divje streljanje in S. se je izčrpan zgrudil. Šele na gasilski postaji se je zavedel, živ in rešen. Za njegovo sodelovanje v it. odporniškem gibanju mu je ANPI leta 1982 podelila garibaldinsko zvezdo. - 5. maja 1945 so Jugoslovani iz Sev. Italije izvolili svoj NOO. S. je v njem vodil seznam povratnikov v domovino. Ko je kmalu nato jsl. ambasada iz Rima ustanovila v Milanu Urad za repatriacijo, je S. nadaljeval svoje delo in opravljal druge zaupne naloge v svojstvu diplomatskega uslužbenca. Po zapletljaju z Angleži ga je jsl. ambasada rešila pred aretacijo s tem, da ga je poklicala v Rim. Izčrpanega od prestanih naporov in dela so ga kot diplomatskega kurirja poslali v Bgd. Tam so mu ponudili, da bi v činu majorja nadaljeval delo v generalštabu. A S. si je želel začeti novo, drugačno življenje, primernejše njegovim nikdar opuščenim umetniškim težnjam. Zato se ni hotel vezati ne vojaško ne politično-partijsko, kar pa ni bilo brez posledic. - Konec 1945 se je vrnil v Lj. Vse prošnje za službo so mu bile odbite, z družino je bil brez lastnega stanovanja. Zgolj naključno se mu je šele 1947 ponudila prva možnost zaslužka. Kot časnikar-fotoreporter je začel sodelovati pri tedniku Tovariš, kjer se je takoj uveljavil pod psevdonimom »Foto Vlastja«. A kmalu je sledilo grenko presenečenje. 6. dec. 1949 ga je UDBA v ured. aretirala in do maja 1950 je preživel v podzemni samici neosnovano obtožen veleizdaje. Duševno prizadet od neprestanih zasliševanj in krivičnih očitkov je tretji dan po vrnitvi k družini končal v psihiatričnem oddelku bolnišnice. Po daljšem zdravljenju mu je zdravnik svetoval, da ga bo - po vsem, kar je v življenju telesno pretrpel in duševno doživel – rešilo samo intenzivno delo. In S. se je z vso zagnanostjo vrgel na ustvarjanje na področju svojega novega delovanja. Kot fotoreporter in pogosto tudi s pisano besedo kot časnikar je delal za reviji Tovariš in Tedenska tribuna ter pri dnevnikih Slovenski poročevalec in Delo. Za svoje dosežke je trikrat prejel Tomšičevo nagrado (1955, 1956 in 1957). - 1957 je odpovedal službo v ured. Dela in na povabilo Medic. fak. sprejel mesto tehn. sodelavca z nalogo, da organizira načrtno medic. fotodokumentacijo. To dolžnost je opravljal 24 let. 1958 je postal prvi televizijski snemalec na Balkanu. Študentje so tako lahko spremljali zdravniške posege »v živo« na zaslonu v predavalnici. Vidnost je bila boljša in izločena je bila nevarnost infekcije. Ustanovil je fotoklub zdravstvenih delavcev »Janez Puhar« (1960). Vključil se je v priprave za gradnjo Kliničnega centra (1962), potoval po Evropi, prinašal načrte in fotografije modernih bolnišnic, zasnoval filmski in fotografski dokumentacijski center, v katerem je kasneje delalo šest njegovih študentov medicinskih fotografov in snemalcev. Ustanovil je Fotoklub slov. zdravnikov (1968 - razstave Mrb. 1969, Koper 1971, Škofja Loka 1972). Do svoje upokojitve 1973 je ustvaril 74 medic. filmov, ki so še danes v uporabi in so mnoge predvajali v številnih svetovnih središčih po vseh celinah. Po upokojitvi je honorarno delal na Medic. fak. še do 1981. V počastitev njegovih zaslug kot pionirja slov. medic. foto-dokumentacije so mu ob njegovi 65-letnici priredili na Kliničnem centru poseben prikaz dela na področju medic. dokumentacije. Vzporedno s svojimi službenimi dolžnostmi S. že od 1946 spremlja tudi svojo skrito ljubezen: gledališko dejavnost. V lj. Drami in Operi je od 1947 do 1964 fotografsko dokumentiral vse predstave. Od ustanovitve 1951 do 1983 je na enak način spremljal delo Mestnega gledališča ljubljanskega. V amaterskem Šentjakobskem gledališču snema že 35 let. Poleg tega je dokumentiral tudi predstave Komornega gledališča, Eksperimentalnega gledališča, Odra 57 in gledališča Svobod v Kranju, Celju in Mrbu. Skupno je s približno 54.500 posnetki ohranil izvedbo 774 predstav. Muzeju SNG je predal v shrambo urejen arhiv 645 predstav z 39.000 posnetki. - Zgolj fotoreporterski lov pa ni zadovoljeval S-ovih višjih umetniških teženj. 1947 se je vpisal v Fotoklub Ljubljana, kjer je spoznaval, kako so ustvarjali stari mojstri. Po udeležbi na dveh skupinskih razstavah je že prodrl v njihove vrste. Po zaporu 1949–50 je sklenil, da se še bolj poglobi v to delo. Posnetke je začel pošiljati na mednar. razstave in po uspehu na svet. razstavi v Rio de Janeiru so se začela vrstiti vabila na vse celine. Njegova fotografija Mladi letalci je 1951 dobila na svet. natečaju v Londonu prvo nagrado. V letih 1951–74 je priredil samostojne razstave v Clevelandu, Oslu, Kopenhagnu, Buenos Airesu, Bgdu, Skopju, Nišu, Splitu, Novem Sadu, Lj., Titovem Velenju, Gorenji vasi, Radovljici, Škofji Loki. Udeležil se je številnih skupinskih razstav doma in v tujini. 1971 je ustanovil in postavil prvo razstavo »Foto treh dežel« v trikotu Ljubljana-Celovec-Gorica, ki se odtlej prireja vsako leto. Soustanovitelj (1974) in častni član (1985) je mednar. Fotoforuma, ki povezuje fotografijo Sje, Hrv., Avstr., Štaj. in Koroške ter F-JK. član je bil mnogih mednar. žirij, ustanovitelj prve fotogalerije v Jsli (1971 v Gorenji vasi), pobudnik in mentor fotogalerije Atrij v Lj. (1972). Za svoja dela je prejel številna umetniška priznanja: 1957 v Bernu diplomo mednar. mojstra fotografije Mednar. zveze fotografske umetnosti (FIAP); 1967 naslov mojstra fotografske umetnosti Jsle; 1971 v Kopenhagnu častno članstvo Danskega fotografskega društva; 1976 v Linzu kot prvi tujec najvišje avstr. fotografsko odličje Sartoriusovo medaljo; ne moremo naštevati drugih tujih in domačih priznanj ter častnih članstev v številnih jsl. fotoklubih. S. sam sodi, da je največ dal sočloveku kot fotografski vzgojitelj. 1948 je opravil zvezni inštruktorski izpit in odtlej predava, vzgaja in vodi fotografske krožke. 1948 je ustanovil fotoklub »Slovenski poročevalec« in bil pet let njegov mentor. Poleg že omenjenih zdravniških je bil 1957 pobudnik ustanovitve »Fotokluba Radio Lj.«, 1967 »Fotokluba Planinske zveze«, 1971 »Fotokluba Gorenja vas«, 1972 je bil soustanovitelj »Fotozveze Koroške« v Beljaku. Med 1955–59 je bil redni predavatelj na šoli za fotografske pomočnike v Lj., 1957 pri Fotozvezi Sje zadolžen za delo z mladino, 1958 vodil fototečaje na Ekon. fak. in v Šoli za medic. tehnike, 1959 vodil fototečaj na Tehn. sred. š. in bil član mednar. žirije študentske fotografije, 1960 je ustanovil in postavil prvo razstavo »Pionirski foto«, v Šoli za oblikovanje je uvedel predmet Fototehnika in ga predaval pet let. Isti predmet je predaval 19 let na Pedag. akad. 1963 je v Lj. ustanovil in postavil prvo razstavo »Mladina fotografira«. 1964 je predlagal reorganizacijo fotografske šole in na njej predaval štiri leta. 1971–72 je predaval na Fak. za novinarstvo v Lj. - V svojstvu vzgojitelja se je S. udeležil mednar. seminarjev mlad. pedagogov: 1965 v Berlinu, 1972 in 1973 v Remscheidu v ZRN, kjer je njegova metodika za zgodnjo fotografsko vzgojo mladine dobila 1973 uradni naziv »Jsl. model«. Kot taka je bila z zanimanjem obravnavana tudi v tujih pedag. časopisih. V Gorenji vasi je S. ustanovil in vodi fotografsko šolo, ki goji ta model, katerega je 1985 predstavil tudi na slov. učiteljišču in gimn. v Trstu. - Izven šolskih in predavanj v tujini je S. imel v letih 1950–77 še 243 drugih javnih in radijskih predavanj ter je vodil 158 izvenšolskih fototečajev. V S-evo pedag. dejavnost spadajo še: članek Problematika fotografske vzgoje mladih v reviji Fotografie (Leipzig 1968), trije Dia-filmi za osnove pouka v fotografiji, ki jih je založil Sava film (Lj. 1968) ter so v prodaji tudi v srbohrv., nadalje fotopriročnik v učbeniku Tehnični pouk za 8. razred osnovnih šol, ki ga je izdala Tehnična založba Sje (Lj. 1968, 1985 9. natis). Za svojo požrtvovalno in bogato vzgojno dejavnost je S. prejel 1971 Nagrado mesta Ljubljane. - Kot strok. publicist je S. 1967 vodil fotokotiček v reviji Tim; 1968 je napisal niz člankov Kako boš ustvaril dobro fotografijo za dnevnik Delo s prevodom v Fotoreviji (Bgd); 1968 je prispeval poglavje Fotografija v III. delu knjige Za vsak dan (Zal. Zagreb film v shr. in Orbital v slov.). Prispeval je fotografije za knjigo Gozdovi na Slovenskem (Zal. Borec, Lj. 1975) in za knjigo Slovenske gore (Cankarjeva založba, Lj. 1982). S poezijo in prozo sodeluje pri liter. reviji Sejalec (Škofja Loka, 1984) in v Žirovskem občasniku (1984–86). Svoje notranje doživljanje rad preliva v poezijo, ki je bila predstavljena tudi na javnih recitalih. Od 1976 je stalni sodelavec Inštituta za slovenski jezik pri SAZU za fotografsko terminologijo. S. je še vedno aktiven kot fotografski pedagog doma in v tujini ter kot organizator mednar. strok. srečanj. 24. okt. 1987 je dobil v Sarajevu nagrado za življenjsiko delo Foto zveze Jsle.

Prim.: Osebni podatki; Miran Sattler, Znanec iz sosednje ulice: Vlastja Simončič, Nedelj. dnevnik 21. maja 1967 s sl.; Z obiska prof. De Bakeya v Lj.: Po velikem dogodku v naši kirurgiji, Delo 22. avg. 1967 s sliko S., ki snema operativni poseg; Aktualni razgovori: Razgovor z mojstrom Vlastjo Simončičem, ZstV okt. 1968 s sl.; Nagrade mesta Lj., Delo 9. maja 1971; Olga Ratej, Življenje v vojni in miru, TT 15. jun. 1971; Fotografija kao vaspitač, Dnevnik (Novi Sad) 18. okt. 1975 s sl.; Ing. Ludwig Willing, Kinder fotografieren ohne Kamera, Naturfreunde, Wien 1980, št. 4 s sl.; A. Dolenc, Vlastja Simončič, 70 let življenja in dela, ZstV 1981, 50 s slikami in spiskom S-vih filmov; Bogdan Pogačnik, Vlastja Simončič 70-letnik, Delo 12. jun. 1981 s sl.; Sm. Juras, Misliti moramo na bodočnost, Bilten Kliničnega centra, Lj. 1981, št. 9 s sl.; A. Dolenc, Vlastja Simončič in njegovih 70 let, Medic. razgledi, Lj. 1981, 476–78; Bojana Žokalj-Jesih, Starojugoslovanski kapetan garibaldinec Mirko, TV-15 4. febr. 1982; Mir. Soklič, Racconto di un partigiano jugoslavo: Fucilazione!, Resistenza Unita, Novara 1985, št. 7–8; Vlastja Simončič, Iz smetišča idealov, Žirovski občasnik, Žiri 1986, št. 9–10; (Ivo Jevnikar), »Foto Vlastja«. Pogovor s fotografom Vl. S., M(Trst) 1988, št. 4, 50–52 s 3 sl. in avtoportretom z ogljem Po prihodu iz ječe!

B. S.