Simčič, Teofil (1902–1997)

SIMČIČ Teofil, odvetnik, časnikar in politik, r. 6. sept. 1902 v Biljani (Goriška Brda), živi v Trstu. Oče Ferdinand (gl. čl.), nadučitelj iz Medane, mati Amalija Preprost iz Orehovice pri Podnanosu. Osn. š. v Biljani pri očetu, nato v Gor. v Šolskem in Malem domu. Sred. š. obiskoval na slov. gimn. v Gor. do 1915, med prvo svet. vojno kot begunec v kraju Merate (Como) skupaj z Avg. Sfiligojem (gl. čl.), končno na it. liceju v Gor., kjer je maturiral z odličnim uspehom 1923. V slov. organizacijah v Gor. je delal že kot gimnazijec takoj po prvi svet. vojni, zlasti v okviru Slov. dijaške zveze, društva Mladike in Kmečko-delavske zveze. Pravno fak. je opravil na U v Padovi in kasneje v Bologni, kjer je doktoriral 28. nov. 1927 z disertacijo o slovanskem družinskem pravu. Izdelal je prokuratorski izpit pred prizivnim sodiščem v Trstu 26. in 27. maja ter 21. jul. 1930, toda prošnja za vpis v odvetniško zbornico v Gor. mu je bila zavrnjena pod pretvezo, da prosilec ni polit. čist in neoporečen, kot je to zahteval faš. zakon z dne 25. mar. 1926, št. 453. Sledil je disciplinarni postopek pred odvetniško zbornico, ki se je vlekel tri leta in končal z razsodbo Višjega sodnega sveta (Consiglio Superiore Forense) v Rimu z dne 25. mar. 1933, ki je sprejel S-ev priziv in odredil vpis v odvetniško zbornico. 1929–31 je S. vodil lastno pravno pisarno v Idriji kot pravni zastopnik (patrocinatore legale). Po vpisu v odvetniško zbornico je S. 4. apr. 1933 odprl odvetniško pisarno v Gor. skupaj s svakom dr. Jankom Kraljem (PSBL II, 174–76), ki je bil po odhodu poslanca Engelberta Besednjaka (PSBL I, 69–70) v tujino in v sporazumu z bivšim poslancem Virgilom Ščekom voditelj podtalne slov. kršč. organizacije na Goriškem. Odvetniška pisarna je tako postala hkrati center polit. organizacije in je bila zaradi tega pod stalnim polic. nadzorstvom. Okoli 1935 je prišlo zavoljo hudih nasprotij glede važnih notranjih vprašanj do razkola med Kraljevo organizacijo in dr. Besednjakom v tujini. Na strani dr. Kralja so ostali poleg S. ideolog kršč. soc. gibanja župnik Ivan Rejec (PSBL III, 182–83), prof. Anton Kacin (PSBL II, 1–3), bivši ur. Goriške straže Polde Kemperle (PSBL II, 32–33) in domala vsa duhovščina. Z Besednjakom so potegnili Virgil Šček, inž. Josip Rustja (PSBL III, 24748), žpk Anton Rutar (PSBL III, 249–50) in nekateri drugi. Do poravnave spora ni nikdar prišlo. Po naročilu Kraljeve organizacije je S. pogosto interveniral v Rimu pri vladi v korist preganjanih pripadnikov slov. nar. manjšine. V tem oziru je bil pisarni v veliko korist zaupnik organizacije v Rimu Ugo Ubaldi. Ta je imel kot bivši Giolittijev tajnik ogromno zvez v raznih ministrstvih. S. je večkrat posegel tudi v Vatikanu, kjer je zastopal stališča slov. duhovščine in nadškofa Sedeja. Tako je npr. nov. 1931 ponesel v urade vatik. drž. tajništva Sedejevo protestno spomenico ob imenovanju msgr. Sirottija za gor. ap. administratorja. V letih pred drugo svet. vojno je objavil nekaj strok. člankov (KolGMD 1939 in 1940). Odvetniško prakso je S. izvrševal do okt. 1940, ko je bil na ukaz OVRE prvič aretiran ter odpeljan v gor. in kasneje trž. zapore pod obtožbo, da je sodeloval s skupino ljudi, ki je prišla ob koncu 1941 pred Posebno sodišče v Trstu. Febr. 1941 je bil S. izpuščen iz koronejskih zaporov in predlagan za »amonicijo« (strog opomin). 19. apr. 1941 je prišel pred gor. komisijo za konfinacije, ki ga je namesto na amonicijo obsodila na »diffido« (blag opomin). Toda že naslednji dan je bil S. ponovno aretiran in odveden v gor. zapore. Postopek proti njemu je tokrat uvedel »Centro controspionaggio«. Po dvomesečnem zaporu je bil interniran v Toskano (vas Bibbiena in kasneje Poppi). V Bibbieni je bila internirana tudi lektorica angl. jezika na Ij. U ga. Fany Copeland, v Poppiju pa brata Pepi in Ivo Didič iz Idrije. Dec. istega leta je bil S. z mnogimi drugimi interniranci pomiloščen in se je lahko spet lotil poklicnega dela. Toda prostost je bila kratkotrajna. Sept. 1942 ga je gor. kvestura ponovno aretirala in ga po trimesečnem zaporu internirala v Rotondo v juž. It. Maja 1943 je bil izpuščen, a po prihodu v Gor. še isti dan spet aretiran ter poslan v Posebni delavski bataljon v Aquih, kjer je ostal do zloma fašizma. Po vrnitvi v Gor. je našel pisarno popolnoma zapuščeno (dr. Kralj je odšel v Rim, da bi tam pričakal zaveznike in z njimi navezal stike glede slov. manjšine na Prim.). S. je tako sprejel skromno službo na gor. prefekturi, in sicer v uradu za cene. 27. okt. 1944 je bil S. ponovno odveden v trž. zapore, ker ga je nem. policija osumila sodelovanja z Jožetom Golcem (Jojo), ki so ga Nemci tik pred zlomom upepelili v trž. Rižarni. Na energično intervencijo gor. prefekta grofa Paceja je bil S. po devetdnevnem zaporu 4. nov. izpuščen. Pred odhodom so ga soočili z Golcem, ki je kavalirsko izjavil, da ni imel z njim nobenih polit. stikov. Po vojni je S. opustil advokaturo ter sprejel službo pri poročilih slov. radijske postaje v Trstu. Na tem mestu je ostal do upokojitve 1967. - Med. tem časom se je 1954 poročil z vzgojiteljico materinskih šol Bojano Škerk. 1946 in 1947 ga je gor. pokr. uprava imenovala za nadzornika Goriške hranilnice. Z odlokom z dne 29. nov. 1962 je ministrstvo za prosveto v Rimu imenovalo S. za vladnega komisarja na slov. trg. akademiji Žiga Zois v Trstu, apr. 1965 pa za prvega zastopnika ministrstva v uprav. svetu istega zavoda. Na tem mestu je ostal do ustoličenja novega uprav. sveta 25. mar. 1975. Leta 1970 je trž. pokr. odbor imenoval S. za svojega zastopnika v uprav. odb. Tržaške hranilnice (Cassa di Risparmio di Trieste). V tej funkciji je bil naslednja leta večkrat potrjen. Njegov mandat je zapadel jul. 1987. Kot član uprav. odb. Tržaške hranilnice je S. izposloval številne in obilne podpore slov. kult. organizacijam na Tržaškem. Več let je tudi zastopal Tržaško hranilnico v uprav. odb. zdravstvene ustanove »Dirce e Carlo Callerio«. - S. je bil po vojni več let aktiven v trž. polit. življenju. 20. jul. 1947 je bil na ustanovnem občnem zboru Udruženja slov. in hrv. kršč. soc. izvoljen za njegovega preds. do 1. avg. 1948, ko se je Udruženje preimenovalo v SKSZ, katere preds. je postal prof. Ciril Cerovac, tajn. pa duhovnik Peter Šorli. S. je bil izvoljen za člana razsodišča. V tem času ostrih polit. trenj so bile slov. neodvisne polit. skupine (SDZ, SKSZ) v zelo napetih odnosih s komunistično oblastjo v Sji. S. je bil npr. že 1948 na procesu proti majorju Bitencu obtožen vohunstva in protijsl. rovarjenja skupno z Ivanom M. Čokom (PSBL I, 245–46), Poldetom Kemperlom, Franom Veselom, Petrom Udovičem in Antonom Kacinom, kar je ponovil sam notranji minister Boris Kraigher na zasedanju skupščine LRS 18. maja 1948. Leta 1952 so začele buriti duhove v SKSZ vedno hujše notranje polemike med pristaši dr. Besednjaka in skupino, ki je zahtevala bolj načelno antikomunistično linijo. Ker do sloge ni prišlo, je slednja 20. jun. 1954 ustanovila novo samostojno Slov. katol. skupnost (SKS), kasnejše Ljudsko gibanje. Za preds. je bil izvoljen S., ki je bil tudi stalni član koordinacijskega odbora SDZ-SKS, ustanovljenega 21. okt. 1954. Odbor je deloval do volitev 11. nov. 1962. Prvič je koalicija SKS-SDZ nastopila na upravnih volitvah 1956. Leta 1960 je S. po nenadni smrti dr. Jos. Agneletta (PSBL I, 8–9) prevzel kot kandidat z največ preferencami mesto občin. svetovalca Slov. demokratske zveze (SDZ) v trž. občin. svetu. Dve leti kasneje je bil pri trž. občin. volitvah 11. nov. 1962 na skupni slov. listi izvoljen v občin. svet ter je nato zastopal slov. demokrate v njem do konca 1967. V tem času je pogosto nastopil v obrambo manjšinskih pravic ter se potegoval med drugim za nastavitev slov. nameščencev, za spoštovanje Londonskega memoranduma, za postavitev slov. topografskih napisov, za odprtje slov. otroških vrtcev, za zaščito okoliških kmetov itd. S svojim glasom je kakšenkrat omogočil odobritev občin. proračuna ter dosegel v zameno marsikatero ugodnost za slov. manjšino, tako npr. imenovanje poljskih čuvajev. Njegovi nastopi v občin. svetu so bili večkrat objavljeni v listih PDk, KatG, Demokr., NL, pa tudi v lj. Delu. Stranka Slovenska skupnost mu je ob svojem prvem deželnem občnem zboru, 24. maja 1975, podelila odlikovanje za njegovo delo.

Prim.: Ustni podatki; T. Simčič, Iz spominov na ječe in konfinacije, v brošuri Poromaj spomin, ob 40-letnici II. trž. procesa, Trst 1982, 28–33; T. Simčič, Moji spomini na dr. Kralja, KolGMD 1976, 61–65; register zapornikov trž. Coronea; PDk 20. maja 1948; KatG 27. jun. in 5. jul. 1962; arh. SKS (zasebna last); N. Maganja, Trieste 1945–49: Nascita del movimenito politico autonomo sloveno, Trst 1980; A. Brecelj, I gruppi politici autonomi sloveni a Trieste 1949–1952, Trst 1983; A. Pahor, Il crepuscolo del TLT e i partiti autonomi sloveni (1952–1954), dipl. nal., Univ. v Trstu 1985/86; Zapisniki sej tržaškega občinskega sveta.

T. Simčič