Rybář, Miran (1901–1977)

RYBÁŘ Miran, ekonomist, r. 17. febr. 1901 v Trstu, u. 21. avg. 1977 v Bgdu. Oče Otokar, odv. in politik (PSBL III, 260–64), mati Zinka (Terezija) Kastelic (PSBL III, 261). V Trstu obiskoval nem. gimn. do 6. razr. 1918, 1918–19 slov. sred. š. tečaj za 7. razr., 1919–20 pa končal sred. š. z maturo na gimn. v Mrbu. Na vseh teh ustanovah je obiskoval realnogimn. vzporednice. Na Dunaju štud. Visoko š. za svet. trg. in se po dipl. 1923 vrnil k družini v Lj. in na Bled in z njo optiral za Jslo. 1924 se z družino preselil v Bgd, tam se zaposlil pri podr. Prve hrv. štedionice (hranilnice). 1925–37 delal pri Angl.–češkosl. kreditni banki. Od 1937 delegat družbe PRIZAD (privilegirana delniška družba za izvoz deželnih pridelkov) v Istambulu (Carigradu) v Turčiji. Ta družba se je ukvarjala tudi s prodajo opija in 1938 je sodeloval na jsl-turški konferenci za prodajo in cene opija ter o tem sestavil referat v franc. Pri jsl. poslaništvu v Ankari je opravljal tudi posle trg. atašeja. Ob napadu sil Osi na Jslo 1941 je kot rez. častnik stopil v vojaško službo tedaj že begunske kr. vlade Jsle. Napotili so ga v Jeruzalem, kjer je pod okriljem brit. poveljstva nastajala jsl. kr. vojska na Bliž. vzhodu. Od tam je prišel v Egipt in se v Kairu kot prim. Slov. povezal s člani Jsl. odbora iz It., predvsem z Ivanom M. Čokom (PSBL I, 245–45) in Ivanom Rudolfom (PSBL III, 230–31). S pooblastilom brit. poveljstva je obiskoval njihova taborišča voj. ujetnikov od Indije do Juž. Afrike, v katerih so bili slov. fantje kot it. vojaki, od 1943 pa tudi kot nem. vojaki. Navduševal jih je za vstop v jsl. kr. vojsko, in če so se mu hoteli pridružiti, jih je rešil voj. ujetništva. Iz teh vojakov so sestavili jsl. bataljon, ki je deloval v sklopu brit. armade v sev. Afriki (Libija, Egipt) in na Bliž. vzhodu (Palestina, Sirija). R. je bil komandir 1. čete. Z naraščanjem part. gibanja v domovini se je povečevala njihova propaganda tudi med rojaki v tujini. Tako se je v letu 1944 začela diferenciacija tudi med vojaki jsl. kr. vojske in večina se jih je izrekla za NOV ter s tem za odhod v domovino. Tudi R. se je 30. okt. 1944 tako odločil. Prva njegova naloga po tej odločitvi je bila, da je bil poklican v Anglijo in tam z dvema drugima slov. častnikoma v zbirnem taborišču Leigh on Sea pri Londonu prevzel 300 Slov., ki so bili kot nem. vojaki v brit. voj. ujetništvu, ter jih prepeljal v Gravino v It., da se priključijo prekomorski brigadi NOV Jsle. Od tam je prišel v Split in Zadar, mar. 1945 pa k jsl. komisiji za sprejem ladijskih pošiljk pomoči UNRRA v Splitu. Ob koncu vojne je bil demobiliziran in se vrnil v Bgd, kjer sta živeli njegovi sestri in dva brata. Ob vrnitvi ga je OZNA zaprla za pol leta, potem pa se je zaposlil na Min. za finance Jsle in nato na uradu za zaščito jsl. imovine v tujini. 1947 se je poročil s Srbkinjo Zagorko Ludajić iz Sente. 1948 je bil član jsl. delegacije za pogajanja v Budimpešti o jsl. predvojnih in medvojnih terjatvah do Madžarske. Od 1951 do upojitve 1959 je delal v Narodni banki Jsle na devizni direkciji. V tej službi je 1955 izdelal predlog za nov način evidentiranja dokumentarnih akreditivov. – Bil je aktiven telovadec pri trž. Sokolu in enako v Bgdu, kjer je bil tudi član uprave. V Lj. je bil aktiven v športnem klubu Primorje, v Istambulu pa je deloval v društvu jslov v Turčiji.

Prim.: Podatki sestre Nevenke R., Bgd; Jahres-bericht d. k. k. Staats-Gymnasiums (Realgymn.-Abt.) in Triest 1912–13 – 1913–14; A. Klun, Prekomorci v NOV, Koper 1976, 913; Isti, Iz Afrike v NOV Jsle, Lj. 1978, 615; A. Novačan, Jeruzalem-Kairo, Lj. 1986, 58, 151, 240 (navedbe zmotno pripisane bratu Vladimiru).

Ry