Rupnik, Marko Ivan (1954–)

RUPNIK Marko Ivan, duhovnik-jezuit, slikar, r. 28. nov. 1954 v Zadlogu pri Črnem Vrhu nad Idrijo, oče Ivan, zidar, mati Ivana Kavčič, gospodinja, živi v Rimu. Osn. š. v domačem kraju, nato sred. š. v Malem semenišču v Vipavi. 1973 je vstopil k jezuitom. V Lj. je dokončal študij filoz., 1977 se je vpisal na Likovno akademijo v Rimu. Tu je 1981 diplomiral iz slikarstva. Sledil je študij teologije na papeški univ. Gregoriana. 29. jun. 1985 je bil v Kopru posvečen v duhovnika, dan kasneje je v Črnem Vrhu pel novo mašo. Po posvetitvi je 1985–87 nadaljeval študij na Gregoriani, in sicer misiologijo. Leta 1991 je doktoriral na Gregoriani pri p. Tomašu Spidliku, enem največjih strokovnjakov za Vzhodno teologijo, s tezo Teološko-misijonski pomen umetnosti v esejih Vjačeslava Ivanoviča Ivanova. Med leti 1987 in 1991 je deloval v Gor. v jezuitskem centru Stella Matutina. Dve leti je tu tudi poučeval verouk na gimn. »Primoža Trubarja«. Leta 1991 je od P. Generala DJ prejel poslanstvo za ustanovitev študijsko-raziskovalnega Centra za vprašanja vere in kulture v vzhodnoevrop. državah po zgod. spremembah leta 1989. Center je dobil ime »Ezio Aletti« po dobrotniku, v čigar hiši se nahaja. Njegov ravn. je p. Rupnik. Febr. 1992 je istočasno nastopil kot prof. na papeškem Vzhodnem inštitutu in na Gregoriani. – Kot študent je bil R. v Sji začetnik mladinskega duhovnega gibanja Kres, iz katerega se je razvila poznejša Skupnost krščanskega življenja. Že pri 21 letih je začel voditi ignacijanske duhovne vaje, za katere je eden izmed najbolj priznanih strokovnjakov, in postal iskan duhovni vodja med mladimi in med izobraženci. V Gorici je z duhovnimi vajami, duhovnim vodstvom, predavanji, kulturnimi pobudami in drugimi srečanji vzbudil izredno zanimanje, posebno med mladimi. Iz te duhovne izkušnje se je razvilo gibanje, ki si je nadelo ime Izvir in ki seje kasneje priključilo Skupnosti krščanskega življenja. Z izvirnimi in teološko podkrepljenimi pogledi na sožitje je globoko zaoral tudi med ital. mladino na Goriškem in Tržaškem. – V njegovem delovanju se neločljivo prepletajo duhovnik, umetnik, teolog, vzgojitelj, govornik. Osrednji poudarki njegove duhovne teologije so deleženje božje ljubezni, uveljavljanje vrednot v osebnem odnosu ter vzpostavljanje edinosti v osebnem in družbenem življenju. Tako ni naključje, da so ga očarali vzhodni cerkveni očetje in ruska krščanska filozofija, zlasti Soloviev. Iz njegovih spisov izhaja vizija krščanstva, ki se napaja istočasno iz zah. in vzh. virov. K podobni sintezi teži tudi kot slikar, ko skuša združevati vzhod kot zorno točko, s katere umetnik zre in ustvarja, in zah. moderno umetnost 20. stol. Od slikarjev starodavnih vzhodnih ikon je prevzel pojmovanje umetnosti ne kot izražanje lastne subjektivitete, ampak kot službo Nekomu, nadindividualni transcendenci. Njegovo osnovno umetniško hotenje je, »kako združiti silovitost polnosti sveta (...) in njen razkroj z božjim, ki je celostno in odrešljivo« (T. Kermauner). – Samostojne publikacije: Il significato teologico missionario dell'arte nella saggistica di Vjačeslav Ivanovič Ivanov, Rim 1992; L'arte, memoria della comunione, Rim 1994; Lectio divina, Gor. 1993. – Pomembnejši eseji in članki: Umetnost terja v narodu alternativo, v Na pragu tretjega tisočletja, Celje 1987, 249–65; Biblično teološke osnove narodne zvestobe, Celovški zvon 1991, 31; Kako brati Pripoved ruskega romarja, v Pripoved ruskega romarja, Lj. 1992, 5–30; Vizija iz kaosa, zbornik Drage 1991, Trst 1992, 91–116; Ne gre za umetnost, ampak za umetnost življenja, v Postmoderna in živo izročilo, Lj. 1993, 41–65; Il dialogo interculturale secondo alcuni aspetti della teologia ortodossa, v La missione della Chiesa nel mondo di oggi, PUG, Rim 1994, 47–60; Ker Bog je ljubezen, v Evropa na razpotju, Lj. 1994, 149–69; Il sentimento religioso nel discernimento secondo sant'Ignazio di Loyola, v Il sentimento religioso, Rim 1994; La Sofia come memoria creativa da Soloviev a Tarkovskij, v Sofiologia e teosofia tra Est e Ovest, Rim 1994. – Samostojne razstave: 1979 Rim, Milan, Baltimore (ZDA); 1980 Cleveland (ZDA), Lj.; 1981 Kranj; 1982 Dugo Selo (Zagreb), Vrbovec; 1985 Lj.; 1987 Rim; 1988 Trst; 1989 Gorica; 1990 Celovec, Maribor.

Prim.: Osebna pola; KatG 23. nov. 1989; PDk 25. nov. 1989; Picc. (Go) 14. in 19. dec. 1989; Marko Ivan Rupnik (katalog razstave v Gor. 1989), Gor. 1989; I. Sedej, Misel, ki je hkrati molitev in likovno premišljanje, Celovški zvon 1991, 30, 41–45; Pogovor s p. Rupnikom, Tretji dan, apr. 1991; Vizija iz kaosa, Zbornik Drage 1991, Trst 1992, 91–92 s sl. ; Evropa na razpotju, Tretji dan, Lj. 1994, 149–69.

T. Simčič