Rojec, Franc (1914–1994)

ROJEC Franc – Franjo, višji carinski funkcionar in ljudski pesnik, r. 10. sept. 1914 na Peči, u. 6. sept. 1994 v Gor. Pokopan je v Sovodnjah ob Soči. Oče Franc, posestnik in kovač (gl. čl.), mati Marija Petejan. Po izbruhu vojne med It. in Avstro-Ogrsko je morala R-eva družina v begunstvo v Mozirje na Štajerskem. Tam je F. preživel svoja zelo mlada leta. Domov se je vrnil, ko mu je bilo pet let. Osn. š. je obiskoval v Sovodnjah ob Soči, pripravnico pa v Alojzijevišču v Gor. (prefekt Jožko Bratuž, učiteljica Pavla Makuc). Študiral je v težkih razmerah. Vpisal se je na trgov. š. v Gor. Nadaljeval jo je in dovršil z naslovom računovodje v Adis Abebi v Afriki, kamor se je izselil kot civilist 1936. Tam se je zaposlil kot drž. uslužbenec. A kmalu je bil vpoklican kot it. vojak in se nato udeležil it. osvajalnih pohodov po Afriki (Somalija). 1942 so ga ujeli Angleži in ga odpeljali v ujetništvo v Nairobi. 1947 se je vrnil domov po 11 letih bivanja v Afriki. Ker si je priboril ustrezne naslove, je dobil službo na računskem odd. finančnega urada (Intendenza di finanza) v Gor. Po opravljenih izpitih v Rimu je prestopil na področje carine in bil v službi kot carinski inšpektor do 1962. Tedaj je bil premeščen v kraj Fortezza pri Briksnu. Tam je služboval do 1965, ko je bil premeščen v Trst z vlogo višjega funkcionarja na dežel. uradu. To službo je opravljal do upokojitve (1973). – Bil je vsestransko razgledan, aktiven in narodno zaveden Slovenec. Ob vestnem opravljanju zahtevnega poklica se je posvečal tudi drugim dejavnostim. Od 1956 je bil član in od 1965 preds. nadzornega odbora Kmečko-delavske hranilnice in posojilnice v Sovodnjah, ki je skrbela za gospodarski in obenem kulturni razvoj vasi (gradnja Kulturnega doma, podpora društvom itd.). Za dolgoletno prizadevanje v korist posojilnice je prejel 1972 zlato medaljo. 1970/71 je bil imenovan za drž. komisarja v upravnem svetu Drž. poklic. zavoda I. Cankarja v Gor. 1991 je poskrbel za ponatis knjižice zgod. črtic neznanega avtorja Naši kraji v preteklosti (Gor. Matica 1926). Zelo rad je preučeval domačo zgodovino. Od upokojitve dalje se je ukvarjal s pisanjem pesmi in zbiranjem narodnega blaga, zlasti sovodenjskih domačih izrazov. V dveh desetletjih je napisal na stotine pesmi z različno vsebino. V njih pogosto podoživlja bridke spomine na dobo 1. svet. vojne in vojne v Afriki, ki sta pustili v njem neizbrisno znamenje. V mnogih verzih se prepletajo občutki domotožja, duševne stiske, razočaranja, težave življenja, krute usode, celo obupa, misli, ki se zatekajo v neznano prihodnost, slutnja smrti ipd. Več pesmi je posvetil krajevni zgodovini, domoljubni tematiki in narodnostni problematiki. Rad je opeval goriške kraje (Peč, Gabrje...), Sočo, Vipavo ter naravo (ciprese, cvetje ipd). Nekatere pesmi so uglasbili Ignacij Ota, Stanko Jericijo in Marinka Lasič za Sovodenjski nonet in zbor Sovodenjska dekleta (npr. Sončen dan, Sem in tja, Cvetlica dehteča, Vrbe, Zakaj vas tako moti?). PD Sovodnje in ZSPD nameravata izdati v letu 1995 izbor pesmi iz bogate R-eve zapuščine.

Prim.: Podatki svojcev; Sovodenjski zbornik 1983, izd. Kmečko-delavska hranilnica in posojilnica v Sovodnjah, ur. M. Waltritsch, 64–72 s sl.; V. Klemše, Ugasnila je pesem Franja Rojca, PDk 7. in 8. sept. 1994.

E. D.