Rutar, Marija (1903–1979)

RUTAR Marija, učiteljica in muzejska delavka (etnografinja), r. 11. dec. 1903 v Tolminu, u. 13. dec. 1979 v Sežani (bolnišnica), pokopana v Tolminu. Oče Ivan, kolar, mati Viktorija Perat, gospodinja. Bila je prvorojenka od osmih otrok (4 bratje, 4 sestre), od katerih se jih je šest izšolalo za učitelja. Pet razr. osn. š. je dokončala v Tolminu; očeta so 1914 poklicali k vojakom, številna družina pa se je morala 1915 umakniti pred soško fronto. Prvo begunsko zatočišče jim je bilo Primskovo pri Kranju, zadnji dve leti so preživeli v Višnji Gori, v Tolmin pa so se vrnili 1919. Po pripravnici se je 1920 vpisala na novoustanovljeno tolm. učiteljišče in ga dovršila 1924; maturo je morala opravljati že v it. v Vidmu, usposobljenostni izpit pa v Trstu 1925. Najprej je službovala v Starem selu in še isto leto (1925) v Jaznah, od 1926 do 1930 pa v Otaležu. Faš. oblast ji je delala razne težave, ker je poznala njeno narodno prebujevalno delovanje, sumljiva pa ji je bila tudi kot svakinja znanega tigrovca Slavka Bevka, ki je bil poročen s sestro Milko. 1930 so jo premestili na samotno š. z veliko otrok v Trivio di Ripatransone v Markah, 1935 je dobila boljše mesto v Sierra S. Quirico, naslednje leto pa se je nekoliko približala domu, ko je dobila službo na Padovanskem (najprej Casale di Spodosia, nato S. Giorgio delle Pertiche). 1944 se je vrnila v Tolmin in bila brez službe do 15. maja 1945, ko so jo imenovali za učiteljico na osn. š. v Tolminu. Poučevala je nekaj tudi v pripr. tečaju za učiteljišče, v letih 1946–48 je prostovoljno vodila tolm. knjižnico, nekaj časa je poučevala računstvo in slov. tudi na obrtni vajenski š., mnogo skrbi je posvetila hospitacijskim uram za učiteljiščnike in »vzornim uram« za učitelje. Dve leti je bila tajnica sindikata prosv. del. v Tolminu, delala je tudi v zgod. sekciji pri Zvezi borcev, pri Rdečem križu pa je sodelovala že vse od 1944. Od 1948 do 1950 je poučevala na Ljubinju, kasneje pa do upokojitve 1957 ponovno v Tolminu. - Njeno življenje in delo se kažeta v dveh obdobjih – prvo je učiteljsko oz. vzgojno, drugo pa muzejsko-narodopisno in širše kulturniško. V petdesetih letih se obe dejavnosti tudi prepletata, sploh pa je videti, kot bi se R. že v mladih letih pripravljala na posebno nalogo obujevalca in varuha tolminske starožitnosti. (Veliko je brala in si zapisovala ljudsko blago, o počitnicah pa se je shajala na tajnih sestankih in zborovanjih prim. učiteljev in dijakov, ki sta jim v začetku večkrat predavala Ciril Drekonja in Metod Peternelj; zaradi vsega tega so jo oblasti nadzorovale.) Od 1950 do 1954 je bila preds. pripravljalnega odb. Muzeja za Tolminsko, katerega prvi oddelek (NOB) je bil odprt 22. jul. 1951. Muzejski odbor je pod njenim vodstvom izvedel tudi mnoge druge kult. akcije, tako npr. odkritja spominskih plošč in spomenikov zaslužnim tolm. rojakom S. Rutarju, H. Volariču, S. Žagarju, C. Drekonji, J. Kendi in postavitev Gregorčičeve spominske sobe na Vrsnem 1951. Četudi ni imela predpisane strok. etnološke izobrazbe, se je R. usposobila za domiselnega in ustvarjalnega delavca na tem področju. Intenzivno (tudi če ni bila ves čas honorarno vezana na delo v muzeju) je zbirala etnografske predmete. Tolminski etnografski oddelek, ki je bil odprt 21. maja 1955, je predvsem njeno delo in predstavlja tudi v vseslov. okviru eno najbogatejših in najzanimivejših tovrstnih zbirk. 1958 je bil Tolminski muzej priključen GorMuz v N. Gor. kot temeljna muzejska zbirka, R. pa jo je kot honorarna uslužbenka še naprej vodila dobrih dvajset let. Veliko zaslug ima R. tudi za Trentarsko muzejsko zbirko. Ko so ob 150-letnici slov. muzejstva (1971) uvedli Valvasorjeve nagrade, je bila med prvimi nagrajenci skupaj z Jarcem, Kastelicem, Kržišnikom, Malom, Ostankom in Teplyjem tudi R. Dobila je naziv muzejskega svetnika in kmalu je prejela tudi najvišja občinska priznanja. - R. je bila med pobudniki za ponatis Rutarjeve Zdodovine Tolminskega, ki je izšla v faksimil. izdaji 1972, in za postavitev spomenika S. Rutarju v Tolminu, kar je bilo uresničeno 1976 (odkrila ga je prav R.). Ob njeni 70-letnici so jo številni jubilejni spisi prikazali kot starosto prim. muzealcev in pomembno tolminsko kulturno delavko. Tesno je sodelovala tudi s Klubom starih goriškem študentov, ki je od 1964 naprej začel postavljati spominska znamenja javnim delavcem na vsem ozemlju nekdanje Goriške. Na svojih delovnih pohodih po Tolminski, vse od Šentviške Gore do Breginja in Trente, ni zbirala le etnografskih in drugih predmetov za zbirke, temveč si je tudi vestno zapisovala razne pripovedi starejših ljudi, opise domačih del in praznikov, ljudska rekla in mnoge krajevne posebnosti bodisi v hrani bodisi v oblačenju ali nasploh v načinu življenja in njegovega dojemanja. To etnografsko gradivo, četudi še neurejeno, je naraslo na več zvezkov »terenskih zapiskov«, ki jih hrani tolminska muzejska zbirka. Svoja etnografska spoznanja in kulturno zgodovinska pričevanja je posredovala javnosti z objavljanjem v zbornikih, koledarjih in časopisju. V prijetni, skoraj liter. obliki je 23 let v tiskani besedi predstavljala svojo ljubljeno Tolminsko in svoje pristne ljudi. Od 1956 do 1979 je objavila nad 40 enot, med njimi Kulturno življenje v Tolminu od 1848 do druge svetovne vojne (TolmZb 1956, 55–63); Izumrle domače dejavnosti na Tolminskem (JKol 1970, 137–44); Običaji na Tolminskem (Sreč 1970, 23/24, 37–41); Plavljenje lesa po Tolminki in Godiči (Sreč 1972, 35/36. 44–49); Ženitovanje na Tolminskem (JKol 1972, 245–52); Nekaj o nekdanjem prometu na Tolminskem (JKol 1974, 171–82); Zadnji tolminski kolar (TolmZb 1974, 305–14); Mejnika življenja (GorLtk 3/1979, 248–54); Ljudska prehrana na Tolminskem (GorLtk 6/1979, 47–58); njen zadnji prispevek, črtica Sreča, je izšel postumno (PDk 30. dec. 1979). Razen v že navedeno periodiko je pisala še v Kron, Glasnik SED, PV in Glasilo tolminskih župnij. Njeno bibliogr. je objavil N. Križnar v Glasniku SED (20/1980, 25–27) in v GorLtk (7/1980, 287–88). - R. je bila čustveno navezana na svojo rodno deželo, kar jo je gnalo v pripovedovanje in izpovedovanje, hkrati pa je bila duhovno močna osebnost, ki je v čestokrat zamejenih in neugodnih razmerah znala razviti svoje talente ter se povzpeti do širših kult. obzorij. Vse sposobnosti je v zadnjih treh desetletjih življenja z uspehom posvetila domači tolminski deželi, ki ima tako tudi po njeni zaslugi ohranjeno bogato pričevanje o nekdanjem življenju. Kot učiteljica po strok. izobrazbi je opravila pomembno delo za slov. etnografijo. V veži tolm. muzejske zbirke so za slov. kult. praznik 1984 odkrili spominsko ploščo z besedilom: Tu je dolga leta delala Marija Rutar (1903–1979), najzaslužnejša soustvarjalka tega muzeja. Postavili sodelavci 1984.

Prim.: Osebni podatki; T. Pavšič (Bilten odb. za postavitev šole-spomenika NOB Cerkno 3. jul. 1970, 12–20; PrimN 22. okt. 1971; 21. dec. 1978; 21. dec. 1979; Delo 8. dec. 1973; PDk 16. dec. 1979; PrimSreč 1980, 17/18, 314); B. Marušič (PDk 9. dec. 1973; Delo 21. dec. 1979); N. Križnar (PrimN 14. dec. 1973; Glasnik SED 20, 1980, 25–27; GorLtk 7/1980, 285–88); M. Vuk (NL 10. Jan. 1980); L. Šorli (KatG 20. dec. 1979); V. Cuder (PrimN 17. febr. 1984).

Pšč.