Rutar, Anton (1886–1983)

RUTAR Anton, msgr., duhovnik, r. 29. maja 1886 v Drežnici, u. 3. avg. 1983 v Gor. in pokopan v Pevmi. Oče Ivan, kmet, mati Marija Kanalec. Osn. š. v Drežnici, gimn. in bogoslovje v Gor. Posvečen 25. jul. 1910 v Gor. Kpl. v Tolminu (sept. 1911 - nov. 1913), kurat na Bukovem (dec. 1913 - sept. 1914). Okt. 1914 ga je nadškof Sedej poklical v Gor. in ga imenoval za ekonoma v bogosl. semenišču, kjer je opravljal to službo do 31. maja 1934. Bil je tudi študijski prefekt in prof. pastoralke (od 1. okt. 1925 do 31. maja 1934). Kpl. za Slov. pri Sv. Ignaciju (od 1. okt. 1925 do 31. maja 1934). Faš. oblast ga je aretirala in ga obsodila na pet let konfinacije. Poslali so ga v Monteleone di Spoleto, kjer je ostal od 1. jun. 1934 do 29. febr. 1936. Ko se je vrnil, je pomagal kot kpl. pri Sv. Ignaciju (od 10. mar. 1936 do 22. jun. 1938). Po smrti Jožeta Abrama je 1. jul. 1938 postal žup. uprav. v Pevmi, 1941 pa župnik. Župnijo je vodil kot žpk do 31. okt. 1961, nato je ostal v Pevmi do 21. mar. 1971, od tukaj se je preselil v Gor., kjer je učakal 97 let. - R. je bil vesten, požrtvovalen duhovnik, trden Slovenec, kremenit značaj, moder in pogumen mož, jasen in nepopustljiv v načelih. Presegel je župnijske meje in stopil v areno slov. verskega in narod. delovanja na Prim. Bil je med vodilnimi člani slov. katol. skupine na Goriškem, sodelavec Vir. Ščeka, Eng. Besednjaka, Jož. Bitežnika, R. Bednarika, A. Vuka in I. Juvančiča. V semenišču se je odlikoval v strogi pravičnosti do vseh bogoslovcev, ki so prihajali iz štirih škofij: goriške, tržaško-koprske, poreško-puljske in krške. To pisano družbo mladih fantov Slov., Hrv., Furl. in It. je skušal vzgajati v duhu medsebojnega spoštovanja, narod. strpnosti in bratske kršč. ljubezni. Skozi njegove roke je šlo okrog 300 duhovnikov. Vsem je želel biti skrben svetovalec in vodnik. Skozi njegove roke pa je šlo tudi 300 zabojev dragocenih knjig semeniške knjižnice in škof. arhiva, ki jih je rešil med prvo svet. vojno, ko se je bogosl. semenišče preselilo v Stično. Poleg ogromnega dela, ki ga je imel zlasti v tem času kot ekonom, je to njegova največja zasluga. Po prvi svet. vojni je bil R. v ospredju vsega narod., ver. in kult. dela na Goriškem. Bil je duhovni svetnik, odb. KTD, med ustanovitelji GMD in član njenega nadzor. odb., član konzorcija Goriške straže, odb. Alojzijevišča in Sirotišča, podpreds. katol. Zadružne zveze in član odb. Svečenikov sv. Pavla. V ZbsvP je 1923 objavil vrsto člankov Centralno bogoslovno semenišče v Gorici. Za Zbornik ob 50-letnici GMD je napisal članek Zakaj smo ustanovili samostojno GMD (1974). Bil je velik prijatelj škofa Fogarja in prof. I. Trinka. Po drugi svet. vojni sta z inž. Rustjo vplivala na Trinka in nekatere beneške duhovnike, da so izdali molitvenik za Benečane Naše molitve (1951). Prav tako je bila njegova pobuda, da je začel izhajati Trinkov koledar (1953), ki ga je podpiral do svoje smrti. Trinka je tudi gmotno podpiral, ko je živel v pokoju na Trčmunu. Tudi dijakom in bogoslovcem je bil velik dobrotnik. Prim.: NL 26. maja 1966; Zapuščina dr. R. Klinca, KatG 27. maja 1976; PDk 30. maja 1976; C. Medeot, Lettere da Zaticina, Vocel 29. maja 1976; 27. jul. 1983; 6. avg. 1983; T. P.(ožar), Msgr. A. R., KatG 25. avg. 1983 s sl.; Isti, Msgr. A. R., KolGMD 1984, 102–04 s sl.; Družina ob smrti.

Jok