Rosin, Mario (1875–1938)

ROSIN Mario, salezijanski duhovnik, r. 8. nov. 1875 v Trstu, u. 23. jun. 1938 v Beitgemalu, blizu Betlehema. Oče Jakob, mati Ivana Tomažič. Še preden je bil odprt prvi salezijanski zavod v Trstu (1898), je R. odšel v Mogliano (7. jan. 1890), da bi stopil v Don Boscovo družbo. Ni bilo mogoče ugotoviti, kako se je srečal s prvimi salezijanci. V Trstu je dokončal štiri razr. gimn. in v jeseni 1890 začel noviciat v Foglizzu pri Turinu. Dec. naslednjega leta je naredil zaobljube in s tem postal član salez. družbe. 1892 je odšel s skupino mladih salez. v Palestino, da bi prevzeli delo ustanove Bratje sv. Družine, ki jo je za revne in zapuščene otroke ustanovil kanonik Antonio Belloni (1831–1903). Pretežni del svojega življenja, 46 let, je preživel med prebivalci Palestine. Tam je tudi študiral teologijo in 4. jun. 1898 postal duhovnik. Kar 28 let je vodil različne salez. ustanove in bil njihov predstojnik: Cremissan (1904–06), Nazaret (1907–08), Betlehem (1908–21), Beitgemal (1926–29), ponovno Betlehem (1929–35) in nazadnje spet Beitgemal (1937–38). V vseh se je izkazal kot spreten organizator, razširil je dejavnosti posameznih hiš in znal v težkih polit. okoliščinah vselej najti najboljšo rešitev. Z duhovno razgledanostjo je pomagal patriarhu Barlassinu in mnogim redovnim družinam. 23. jun. 1938 je bil obiskal eno od njih v kraju Rafat. Na povratku ga je napadla skupina maskiranih in oboroženih mož ter ga kamenjala. Zavoljo težkih poškodb je podlegel. Pokopali so ga v kripti svetišča, ki je posvečeno mučeništvu sv. Štefana, ki ga je sam postavil na kraju mučeništva prvega krščanskega mučenca v Beitgemalu. Iz pričevanj učividcev je mogoče ugotoviti vzrok umora, ki je vzbudil ogorčenje ne samo med kristjani, ampak tudi med drugimi. Krajevni uporniki proti angl. oblasti so ga obdolžili vohunstva, ker je dovolil, da so Angleži postavili telefonsko zvezo med uglednim salez. observatorijem v Beitgemalu in židovskim naseljem Artuf, kjer se je nahajala vojaška posadka, da bi iz observatorija lahko dobivali dnevna vremenska poročila. Po zajetju voditelja upornikov so se zanje sumničenja sprevrgla v dejstva. Sicer pa je bilo njegovo življenje že prej zaznamovano s trpljenjem in preganjanjem. Večkrat so ga oropali. Med prvo svet. vojno je bil interniran v Damasku, Angori in v Keskinu. Kljub vojnim razmeram je nato v Betlehemu povečal zmogljivost otroškega zavetišča in sprejel še več sirot kot v mirnem času. Pomanjkanje sredstev ga ni oviralo pri vzdrževanju postaje za bolne v Beitgemalu. »Dolgoletno bivanje v Palestini, polno iznajdljivosti in predanosti delu, mu je omogočilo, da je rodovom revnih fantov preskrbel vse potrebno za življenje, izobrazbo in materialna sredstva. Njegovo življenje je bilo tesno zraščeno s salezijanskimi ustanovami na Bližnjem Vzhodu.«

Prim.: Posmrtni list salez. družbe; Paolo Nomade (Orazio Pedrazzi), Una croce in Terrasanta, v Corriere della Sera 27. jul. 1938; Diz. biograf, dei Sal., 244.

B. Kolar