Rijavec, Ivan (1905–1980)

RIJAVEC Ivan, glasbeni pedagog, pevovodja, r. 20. apr. 1905 na Vojskem, u. 11. jul. 1980 v Lj. (pokopan v Idriji). Oče Janez, drvar in dninar, mati Marijana Kogej, gospodinja. Na Vojskem je končal osn. š. in tu dobil tudi prve glasb. nauke pri organistu M. Železniku, katerega je nasledil, ko se je ta odselil; za njim je prevzel 30-članski pev. zbor prosv. društva Planinca. Do 1935, ko se je legalno odpravil v Jslo, se je sam glasb. izobraževal tako, da je hodil dvakrat tedensko peš na oddaljeno Šentviško Goro k ljud. skladatelju Janezu (Ivanu) Laharnarju, ki ga je poučeval v klavirju in harmoniji; v glasb. umetnost ga je uvajal tudi trebuški žpk Anton Sok, ki je bil kot pianist učenec prof. A. Ravnika in A. Trosta. Tako pripravljen se je še isto leto kot privatist javil k izpitom na cecilijanski šoli v Lj. Opravil je predpisane izpite in prejel dokončno spričevalo za tri letn. cec. š. Jeseni 1935 se je vpisal kot redni gojenec na lj. konservatorij, in sicer na orglarski odd. pri prof. M. Tomcu; sprejet je bil v II. letn. V šol. letu 1937/38 je napravil izpite za orgle za IV. letn. in tudi prejel dokončno spričevalo. Zraven tega je v tem času tudi zasebno študiral moderno harmonijo in instrumentalizacijo pri prof. S. Koporcu. Da bi se kot prim. emigrant mogel preživljati, je bil v teh letih pevovodja raznih lj. pev. zborov. Na razpis je dobil mesto pevovodja pri zboru Valentin Vodnik v Šiški, vodil pa je tudi zbor Zarja v Vevčah, zbor Svoboda v Bizoviku, zbor delavskega prosv. društva na Miklošičevi cesti in meš. pev. zbor prosv. društva Vič; vse to je bilo precej naporno, saj se je moral stalno voziti s kolesom iz kraja v kraj. 1939 se je odzval razpisu organista in pomožnega obč. tajn. v Šentilju pri Mrbu. Za njim je v Jslo prišla tudi žena. Poleg službe v Šentilju je deloval kot pevovodja pri izobraž. društvu Branik v Mrbu in zasebno poučeval klavir. Družil se je s prim. emigranti v Mrbu. Kot it. državljanu so mu Nemci 1941 odvzeli službo in ga poslali na prisilno delo v Mrb., najprej v neko tovarno, potem pa za telefonista v bolnišnico; ves čas je zasebno poučeval klavir in petje. Po vojni je v Mrbu vodil moški zbor Ljud. milice in z njim mnogo nastopal, delal je honorarno kot repetitor v Operi in sodeloval tudi Z mrb. radiom. 1948 je na nagovarjanje rojaka Črtomira Šinkovca prišel v domače kraje. Prosv. min. ga je namestilo kot strok. učitelja (harmonika, glasb. teorija) na glasb. šolo v Idriji. Tu se je izkazal kot vnet dirigent društvenega zbora; ko se je ta čez čas razšel, se je R. predvsem posvetil glasb. vzgoji mladine. Več let je uspešno vodil mlad. zbor na osn. š. ter mešani zbor na gimn. Jurija Vege, s katerim je 1960 dosegel prvo mesto na okraj. tekmovanju v N. Gor. in se dobro uveljavil tudi na festivalu v Celju. 1962 je postal upravitelj idrijske glasb. š. in jo vodil do upokojitve 1974. Zavzel se je za obnovitev moškega zbora (kasneje »Peter Jereb«) v Cerknem (1967) in ga vodil nekaj let. Bil je med pobudniki in ustanovitelji pev. revije Primorska poje (1970). Istega leta je začel dirigirati novoustanovljenemu moškemu zboru v Idriji (kasneje Komorni zbor Zorko Prelovec) in ga dvignil do visoke stopnje umet. podajanja. 1974 se je v črnem Vrhu nad Idrijo oblikoval Dekliški zbor, ki je pod R-evim vodstvom kmalu zaslovel po Prim. kot eden najboljših zborov. 1976 je prevzel novoustanovljeni moški zbor Zveze šoferjev in avtomehanikov (ZŠAM) v Idriji, 1975 pa se pojavi še tretji njegov zbor - ženski zbor tovarne Slovenijales; vse te tri zbore je R. vodil do zadnjih dni svojega življenja. - Občasno se je posvečal tudi komponiranju, saj ga je v to sililo že samo delo z zbori, ko je bilo treba prirejati zborovske skladbe ali komponirati na novo izbrana besedila. Pred vojno je napisal zborovsko pesem Presveti božji Pelikan, ki je bila objavljena v CG 1934, njegovo najbolj izvajano zborovsko delo pa je pesem za moški zbor Ob Kolpi (besedilo M. Bora). I. Silič je R. označil kot »plodnega glasbenega pedagoga, organizatorja glasbenega življenja v Idriji, kot vzgojitelja mladih pevskih generacij, kot dobrega pevovodja, marljivega, nesebičnega kulturnega delavca, osebnost klenega značaja, poštenega in iskrenega svetovalca«. Vsekakor pomeni njegovo delo precejšen prispevek k razvoju glasb. in še posebno zborovskega življenja na Prim. Tudi vse tri otroke je vzgojil za glasbenike. Za glasb. in kult. delovanje je prejel številna priznanja, med temi Rod dela s srebrnim vencem (1951) in Pirnatovo nagrado (obč. Idrija) za leto 1975.

Prim.: Osebni podatki; T. Pavšič, Jubilej glasbenika I. R., PrimN 16. maja 1975; J. Jeram, Predan zborovskemu petju, PrimN 12. okt. 1979; T. Pavšič, Lep življenjski jubilej z res bogatim obračunom, PDk 16. maja 1980; I. Silič, I. R., PrimN 15. jul. 1980; T. Pavšič, I.R., Delo 16. jul. 1980; I. Silič, Umrl I. R., PDk 26. jul. 1980; Isti, V spomin na R., PrimN 12. dec. 1980; Isti, I. Rijavcu, Primorska poje 81 (koncertna knjižica).

Pšč.