Rendić, Ivan (1849–1932)

RENDIČ Ivan, kipar, r. 27. avg. 1849 v kraju Imotski v Dalmaciji, u. 29. jun. 1932 v Splitu v bolnišnici. Mladost je preživel v Supotru na otoku Braču, prvi pouk pa je dobil v Trstu pri lesorezcu G. Moscottu. 1867 se je vpisal v Benetkah na Akad. lepih umetnosti, med 1872–76 se je izpopolnjeval v Firencah pri kiparju Dupréju, ki je s svojim akademskim realizmom vplival na R-ev način izražanja. Nekaj časa je dobival štipendijo, zanj sta se zavzemala škof J. J. Strossmayr in N. Tommaseo. 1876 ga je pritegnila borba Črnogorcev za svobodo izpod Turkov, odšel je v Cetinje in portretiral narodna junaka Novico Cerovića in Marka Miljanova z doprsnima kipoma. Pozneje je izdelal doprsni kip tudi črnogor. kneza Nikola (1884–88, zdaj Drž. muzej Cetinje). Od 1877–80 je delal v Zgbu, kjer je v ateljeju in kiparski delavnici izpeljal več javnih in zasebnih naročil. Ker pa je bilo premalo dela za preživljanje, se je preselil v Trst in tu ustvarjal od 1881 do 1921, samo v letih 1899–1902 je ponovno poskusil v Zgbu. Iz Trsta je odšel v Supetar na Braču, kjer je nazadnje živel v veliki revščini. - R. se je v Trstu dokončno uveljavil: ni bil samo najboljši kipar na Prim., imeli so ga za najboljšega jsl. kiparja. Bil je tudi odličen prof. in je dolgo vrsto let poučeval na trž. obrtni šoli, iz katere je izšel ves trž. kiparski naraščaj. Ustvaril je nad 200 kipov hrv. pisateljev in javnih delavcev, nešteto nagrobnih spomenikov, svetniških kipov, portretov, alegorij, mavzolejev itd. V Zgbu npr. stojijo na trgu Zrinski kipi Andrija Medulića, Krsta Frankopana, Julija Juraja Kloviča, Nikole Jurišića, na Ilici Andrija Kačića-Miošića (najboljše R-evo delo), na Trgu bratstva i jedinstva Petra Preradovića, na Strossmayrjevem trgu Avgusta Šenoe, cela vrsta je nagrobnih spomenikov na pokopališču Mirogoj. V Dubrovniku je postavil spomenik Ivanu Gunduliću s štirimi reliefi, več jih je po drugih mestih. - V Trstu je ustvaril (1887–89) Jubilejni spomenik Trsta – nad 3 m visoka bronasta postava Avstrije –, ki je stal pred železniško postajo; It. so ga takoj po prvi svet. vojni podrli, samo glavo je rešil antikvar Henriquez. Izdelal je Alegorijo Lloyda (atrij palače Lloyda, 1886–87), Zavarovanje, alegorija zaščite sirot (palača Assicurazioni Generali, 1887–88), vilo Jakić v ruskem slogu (Barkovlje - Trst). S trž. Slovenci je imel najtesnejše prijateljske stike in tudi zanje je ustvaril nekaj nagrobnih spomenikov: mavzolej Jos. Gorupa (PSBL I, 457–58), kapela z reliefi na Reki (1882–83); nagrobni spomenik J. Šabcu (1902); Pietà, reliefna alegorična kompozicija, mavzolej F. Kalistra (PSBL II, 14) (1902); bronast sedeč ženski kip na grobnici V. Katnika; mavzolej I. Goića (1902) idr. - R. je bil odličen portretist, boljši v detajlih kot v večjih kompozicijah, mojster v tehniki. - Sinova Dunav in Velebit nista dosegla očetove slave. Prvi je med. Slov. morda še najbolj znan, ker je poslikal več cerkva v tržaški okolici in na Krasu ter bil nekaj časa scenograf pri trž. gledališču. Velebit je preživel v Trstu mladost in od 1914–19, uveljavil se je kot kolorist.

Prim.: Albert Širok, Pri naših upodabljajočih umetnikih, Luč II, Trst 1928, 49; EJ 7, 64; ELU 4, 73–74; Luc Menaše, Evrop. umet.-zgod. leksikon, Lj. 1971, 1775; V. Steska, Kipar I. R., M 1940, 10; EJ 7, 64 s tremi fotogr. kipov.

Jem.