Renčelj, Kazimir (1905–1970)

RENČELJ Kazimir (doma imenovan Mirko, med kolegi Cene), mornariški oficir, r. 11. jan. 1905 v Trstu, u. 25. febr. 1970 v Splitu. Oče Ivan, poštni uslužbenec in kasneje sodni oficial, mati Katarina Bernè. Po osn. š. pri Sv. Jakobu in v Rojanu je obiskoval pripravnico za sred. šole v Trstu im višjo realko v Lj. Verjetno leta 1920 se je družina izselila v Zidani Most, med jul. 1921 in jun. 1922 pa prestopila v pravoslavno vero. Po maturi jun. 1923 je stopil v Pomorsko vojno akademijo v Gružu in postal ob koncu študija 12. jul. 1926 poročnik korvete, nato pa 15. avg. 1929 poročnik fregate, 17. dec. 1932 poročnik bojne ladje II. razr., 31. dec. 1935 poročnik bojne ladje I. razr. in 31. dec. 1940 kapetan korvete. Od 3. dec. 1940 je bil vršilec dolžnosti poveljnika torpedovke T 3 (bivše avstroogrske 78 T, ki je leta 1918 šla iz Trsta v Benetke po antantne sile), od 1. jan. 1941 pa poveljnik iste. V aprilski vojni je ostal na ladji do 13. apr. 1941, nato pa je živel pri tastu v Šibeniku, kjer se je 13. nov. 1938 poročil, do 11. jan. 1942, ko je bil aretiran. Po dveh mesecih zapora je bil preko Zadra in Ancone prepeljan v taborišče Corropoli (Teramo) in od tu 4. maja v taborišče Casoli (Chieti). Od tu je 18. sept. 1943 zbežal proti jugu in po tritedenskem postanku za fronto pri Lago del Matese prispel 14. okt. pri Cerreto Sannita do Američanov. Preko Beneventa, Avellina in Maddalonija je prispel v ameriško taborišče Anagni, nato pa 5. nov. v južnoafriško taborišče Resina (Neapelj), kjer se je 18. dec. izjavil za NOVJ. Od tu je 8. jan. 1944 zbežal in preko Neaplja, Barija in Monopoli]a prispel 20. febr. na Vis, kjer je bil dva dni kasneje imenovan s činom majorja (po drugih virih podpolkovnika) za načelnika štaba Mornarice NOVJ. Z ukazom Vrhovnega štaba od 28. nov. 1944 je bil imenovan za komandanta III. Pomorskega obalnega sektorja s sedežem v Šibeniku, oziroma od 15. mar. 1945 Pomorske obalne komande Šibenik. Nekaj pred 13. apr. je bil imenovan za komandanta Pomorske obalne komande Trst. Najkasneje 3. maja je prevzel to mesto, po odhodu jsl. vojske pa je ostal v Trstu kot referent za mornarico pri Komisiji za vojni plen do 3. nov. 1946. Po krajšem bivanju v Piranu je bil premeščen v Split na Komando mornarice, nato v Beograd v oddelek za mornarico pri generalštabu, pa ponovno v Split, kjer je z 9. mar. 1960 kot načelnik oddelka v Komandi mornarice v činu kapetana bojne ladje stopil v pokoj. Odlikovan je bil z redom partizanske zvezde s puškama, z redom zaslug za narod z zlato zvezdo in z redom za vojne zasluge. Spretno se je ukvarjal z akvarelom in perorisbo.

Prim.: Osebni podatki; Zbornik dokumenata i podataka o NOR, tom VIII/2, 3; PDk 5. apr. 1970; Janez Tomšič, Narodnoosvobodilni boj na Jadranu in slovenski pomorščaki, Lj. 1974; Albert Klun, Prekomorci v narodnoosvobodilni vojni, Koper 1976.

Samo Pahor