Rejec, Maksimilijan (1907–1943)

REJEC Maksimilijan (Maks), pravnik, r. 11. okt. 1907 v Tolminu, u. maja ali jul. 1943 pri Kneških Ravnah. Oče Ivan, kovač (po rodu s Kneže, padel 1917 na ruski fronti), mati Marija Rejec iz Grahovega ob Bači. Po mnenju brata Alberta (gl. čl.) je bil umorjen 13. maja 1943, po informaciji sester Vide in Tončke pa konec jul. 1943; pokopan je na kraju smrti. Osn. š. na Grahovem ob Bači med prvo svet. vojno, učiteljišče v Tolminu. Po maturi v Vidmu je pomagal bratu Albertu pri Edinosti v Gorici in pri delu v prosvetnih društvih. Še kot dijak je sodeloval pri razdeljevanju učbenika Prvi koraki. Imel je predavanja po vaseh od Tolmina proti Kobaridu in do Baške Grape. 1927 je sodeloval pri organizaciji planinskih izletov, ki so prikrivali narodno dejavnost. Tega leta je ustanovil tajno celico TIGR-a v Žabčah in za delovanje dobil od Zorka Jelinčiča kolo. Prenašal je ilegalno pošto in literaturo. Z bratom sta šla večkrat ilegalno v Jslo in urejala zveze za organizacijo. Prav tako sta s Tonetom Rutarjem prinašala časopise iz Lj. Ustanovil je prosvetno društvo v Rajblju. R. je bil zaprt konec dec. 1928, ko je policija lovila brata Alberta. Ko je bil maja 1929 na tigrovskem sestanku na današnjem Mostu na Soči, ga je prišla policija iskat na stanovanje v Tolminu. Sestre so poskrbele, da je to zvedel in se skrival v Žabčah, dokler ni odšel preko meje v Jslo. Bil je obravnavan na prvem tržaškem procesu. Tudi v Jsli je še naprej delal za TIGR. Skupaj z bratom in Srečkom Šorlijem so nosili z Jesenic in Bohinja liter. in orožje na planino Govnjač pod Kukom. Od tam je šel material dalje na Prim. - Nekaj časa je bil upravnik posestva kneza Pavla v Bohinju. Pozneje je bil učitelj pri Sv. Ani nad Tržičem in hkrati študiral pravo na lj. U. Doktorat iz prava je naredil na Dunaju. Bil je tudi član naprednega emigrant. prim. društva Tabor in urejal tudi revijo z istim imenom. V srbohrv. je napisal informativno brošuro o stanju Slov. in Hrv. v It., ki jo je širila Zveza emigrantov. Pred vojno je dopisoval v Sodobnost. Delal je kot odvetniški koncipient pri dr. Dragu Marušiču. 4. jan. 1941 se je poročil z zdravnico dr. Lelijo Novak iz Lj. Po napadu na Jslo se je pridružil prostovoljni Soški legiji, ki pa je prispela le do Karlovca. Ker je bil polit. emigrant iz It. in že prej od It. obsojen, se mu je zdelo varneje, če zbeži pod Nemce na Gorenjsko. Delal je na železnici kot progovni delavec in jeseni 1941 čez hribe zbežal na Tolminsko. V zimi 1941–42 se je skrival pri prijateljih in tigrovcih Kenda v Lojah nad Knežo, kjer je prebolel pljučnico. Obiskovala ga je sestra iz Tolmina in tudi žena iz Lj. Ko se je začelo part. gibanje, je bil med prvimi organizatorji in prevzel ime Mladen. Deloval je v Baški grapi in na Šentviški planoti. Organiziral je OF in imel predavanja, ki so bila bolj v narodnem smislu. S sestro Vido, ki je bila tudi v partizanih, sta se večkrat videla spomladi in poleti 1943. Povedala je, da je prikrival svoj doktorat. Imel je povezavo z družinami, ki so pred vojno delale pri TIGR-u. - Ko je Aleš Bebler v mar. 1943 našel zavetišče v vasi Grudnica pri Slapu ob Idrijci, je imel R. več pogovorov z njim. Po Beblerjevem opisu je govoril kot zaveznik, tigrovec, ki spada v OF. Razlagal je, da bi OF morala biti prava fronta in zavezniški elementi – katoličani, liberalci, tigrovci – bi morali biti od spodaj do vrha organizirani. Bebler ni vedel, kako naj govori z njim. Prav v tem času so se podobne težnje v osrednji Sji že zaključile z Dolomitsko izjavo. Bebler navaja, da je bil R. silno aktiven, bil je pri zaščitni četi in vsak dan odhajal v dolino na sestanke. Beblerja je to skrbelo in je težko čakal kak širši sestanek part. vodstva, da bi ga vsi poslušali in postavili okvir njegovi samovoljni akciji. Vedno ga je spremljal kdo od zaščitne čete. Ko je v spremstvu dveh partizanov odšel na sestanek z it. antifaš. v bližino Kanala, sta se spremljevalca proti jutru vrnila sama, ker naj bi se R. ne bil vrnil na dogovorjeno mesto. Bebler je sumil, da je bil povezan z Angleži in majorjem Novakom. Verjetno je na to vplivala R-eva sorodstvena povezava z družino dr. Novaka iz Lj. Ko pa je po vojni R-eva žena vprašala Beblerja, zakaj je moral Maks umreti, je ta odgovoril, da nič ne ve in da je bila to lokalna zadeva. Ko je R. jul. 1943 obiskala sestra Tončka v Poljubinju, je bil zelo nervozen, češ da mu partizansko vodstvo grozi. R. je dobil za spremljevalca nekdanjega tigrovca Ladislava Kemperla iz Ruta, ki je vodstvo obveščal. V Čadrgu so predstavniki NOB tudi trdili, da Mladen (Rejec) ne govori dovolj napredno in komunistično. Konec jul. 1943 so ga povabili v Prode pri Kneških Ravnah in na samoti je od zadaj dobil strel v tilnik. Pozneje so R. dolžili, da je izgubil nahrbtnik s seznamom aktivistov Baškega področja. Aktivistka OF Viktorija Kogoj pa je izjavila, da se je to zgodilo drugemu funkcionarju, ki je zbežal iz njihove hiše pred It. Po vojni so dobile R-eve sestre v Tolminu partizansko spomenico na Maksovo ime. Očitno je, da so odgovorni skušali popraviti storjeno dejanje.

Prim.: Družinska knjiga župnije Tolmin; Avg. Sfiligoj, Boj Slovencev pod fašizmom za narodne pravice, Gor. 1984, 52, 72; M. Brecelj, Po krivici pozabljenemu pesniku Dragu Bajcu odkrijejo danes doprsni kip v rojstni Vipavi, PDk 29. okt. 1979; Izjava Toneta Rutarja, Grčna 34, Nova Gor.; T. Rutar, Kratek pregled delovanja ilegalne organizacije TIGR na Tolminskem 1927–1940, TolmZb 1975, 316, 319, 321, 327, 328, 334; Izjava nečakinje Ive Kovač (Ajdovščina); C. Zupanc, 70 let Alberta Rejca, Sreč, dec. 1969, 60; A. Bebler, Čez dm in strn, Koper 1981, 118, 119, 120; Pismena izjava Tatjane Rejec (Lj.); Izjava Vide Rejec (Tolmin).

Stres