Rejc, Srečko (1904–1982)

REJC Srečko, duhovnik, narodni delavec, r. 6. jun. 1904 v Idriji, u. 4. maja 1982 v Gor. Oče Franc, rudar, »knap«, mati Jožica Mihevec, gospodinja. Osn. š. je dovršil v Idriji, dekan Arko ga je poslal na gimn. v Lj., maturiral pa je v Idriji 1926. Bogoslovje je opravil v Gor. in postal mašnik 14. jun. 1930. Za R. se je začelo trdo življenje duhovnika, saj je postal zavoljo svoje narodne zavesti eden izmed najbolj osovraženih duhovnikov pri tedanji faš. oblasti. Dve leti je služboval kot kpl. v Postojni, od 1. avg. 1932 kot ž. upr. v Vipavskem Križu, ker so faš. oblasti internirale župnika Ivana Rejca. Tu je tudi on prišel navzkriž z oblastmi in bil aretiran 10. avg. 1934; njegov najhujši greh je bil, da je »panslavist in zagrizen sovražnik fašizma«. Obsojen je bil na pet let internacije v »Pomarico in quel di Cosenza« v južni It.; na priprošnjo nadšk. Margottija je bil premeščen v Farnese (Viterbo), po 21 mesecih pa je bil porniloščen, ker se je nalezel malarije in ker je faš. ob razglasitvi cesarstva izkazal tako milost številnim kaznjencem. Na njegovo prošnjo ga je nadškof Margotti poslal za žup. uprav. v Zgonik. 10. sept. 1940 so ga spet aretirali in poslali na priprošnjo nadškofa v enoletno internacijo Chiusano San Domenico (Avellino), kjer je ostal do 5. avg. 1941, toda že 4. jun. 1942 je moral v zapore Coroneo v Trstu in na Montuzzo (pri kapucinih), kjer so ga strašno mučili. Po enem mesecu je sledila tretja internacija v Ferriere (Piacenza), kjer je ostal do 8. sept. 1943. Pod nemško okupacijo je živel več ali manj prikrito, 21. sept. 1944 je postal žup. upr. v Podsabotinu, od 12. jul. 1945 pa župnik, katehet in nekaj časa tudi prof. v Nabrežini, kjer je živel 31 let. Tu je obnovil c. sv. Roka. Zaradi zrahljanega zdravja je zaprosil za upokojitev in živel nekaj časa v Jamljah in nato v stolniškem domu v Gor. do smrti. Bil je izrazita in pokončna osebnost, zvest duhovniškemu stanu in narodu; znanci in farani se ga spominjajo kot dobrega človeka, vedre in odprte narave.

Prim.: NadškAGor.; arh. msgr. R. Klinca; Isti, Prim. duhov. 130; PDk 6. maja 1982; KatG 13. maja 1982 s sl.; KolGMD 1983, 121–22 s sl.

Sirk