Rehar, Vojan (1923–1957)

REHAR Vojan (Voja, Vojadin), aktivist OF na Vipavskem, esejist, književnik in filmski kritik, r. 2. avg. 1923 v Mrbu, kamor so starši odšli takoj po it. zasedbi Primorske, u. 25. jan. 1957 v Bgdu, pokopan v Zemunu. Oče Radivoj Rehar, časnikar in književnik (gl. čl.), mati Marija Punčuh, učiteljica, sestra Lelja (gl. čl.). Osn. š. v Mrbu (1929–34), klas. gimn. najprej v Mrbu (1934–41), potem v Lj. (1941–42), 7. in 8. razr. pred Stalno izpitno komisijo za borce in aktiviste pri SNOS v Lj. 1945/46. Najprej se je vpisal na Prav. fak. U v Lj., pozneje je v Bgdu študiral filoz., a je zaradi bolezni študij prekinil. Že v 3. razr. niž. gimn. se je v Mrbu pridružil levičarski mladini in bil kmalu sprejet v SKOJ, kjer je bil z Bojanom Ilichom in nekaterimi drugimi med najaktivnejšimi člani. Po kapitulaciji Jsle se je z očetom umaknil v Lj., kjer se je spet vključil v SKOJ, potem KP in OF. V sporazumu s Ton. Tomšičem je odšel že v prvi pol. jun. 1941 kot organizator OF v Vipavo, da bi preučil možnosti za organizirano odporniško delo. Prve stike je navezal z druž. Perhavec in z nekaterimi antifašisti na Slapu in v Ložah in se že čez nekaj dni vrnil v Lj. poročat o veliki pripravljenosti ljudi. Potem je organizacijsko delo hitro steklo, na Prim. so začeli prihajati novi aktivisti. Drugo polovico jun., ves jul. in avg. je preživel v Vipavi pri teti Eli Hrib, od koder se je vsak večer s kolesom vozil tudi v okoliške vasi, Slap, Lože, Podrago in tam organiziral sestanke in delo. Kmalu se mu je pridružil Lemut Jože-Saša, povezan pa je bil tudi z Antonom Veluščkom-Matevžem ter z Oskarjem in Leonom Kovačičem. Občasno je hodil tudi na Pivko in v Trst. V Podragi je organiziral zbirno bazo propagandne liter. za vso Goriško in jo tudi sam prinašal iz Lj. Z Lemutom sta v Vipavi ustanovila najprej rajonski in nato dec. 1941 okrož. komite za Vipavsko, pri katerem je postal prvi organizacijski sekretar. Od sept. 1941 je sicer obiskoval 6. razr. klas. gimn. v Lj., vendar se terenskemu delu ni odpovedal in je še vedno tedensko prinašal v Vipavo material in vodil številne sestanke v Vipavi in po vaseh. Navezoval je stike z domačimi fanti, ki so prihajali iz it. vojske na dopust, in jih usmerjal v partizane, med njimi sta bila tudi nar. heroj Janko Premrl-Vojko (ki nosi po njem svoje ime), in nar. heroj Anton Ferjančič-Zvonko. Z njim se je 20. okt. 1941 srečal v Vipavi tudi Leon Kovačič na svoji prvi poti v Trst. Po številnih aretacijah dec. 1941 in jan. 1942 v Trstu je postajalo delo vedno bolj tvegano in 1. apr. je dobil v Lj. nalog, da se umakne v Trst v ilegalo, med čakanjem na zvezo v Vipavi pa je bil 6. apr. aretiran skupno s sorodniki (družina Hrib), pri kateri je stanoval. Zaprt je bil najprej v Ajdovščini, potem v Gor., na otokih Lipari, spet v Gor., kjer se je v zaporu srečal s pisateljem F. Bevkom, potem v taborišču Cairo Montenotte pri Alessandrii. Po nem. zasedbi taborišča je bil premeščen v Mauthausen, pozneje v druga taborišča, hodil tudi na delo v tovarne in bil v Linzu celo mobiliziran v civilno protiletalsko zaščito. Od tod je pobegnil in bil na Dunaju pred SS sodiščem dec. 1944 obsojen na pet let Dachaua, kamor zaradi bližajoče se fronte ni prišel, pač pa so ga selili iz zapora v zapor vse do konca vojne, ko se mu je le posrečilo, da je pobegnil in se proti koncu jul. prebil do Lj., kjer se je takoj spet vključil v polit. delo. Jeseni 1946 je odšel v Bgd kot inštruktor k CK Mladine Jsle, še istega leta pa kot referent na poslaništvo v Prago. 1948 se je vrnil na CK Mladine Jsle v Bgd, kjer je zaradi posledic vojne težko zbolel (TBC). Po zdravljenju je nekaj časa delal kot personalni referent pri Glav. odb. invalidov Jsle, potem pri Jsla film. Ukvarjal se je tudi s publicistiko, kritiko in esejistiko. Prve članke je objavil 1952 v revijah Film in Kamera, potem še v časopisih Politika, Svedočanstva in Mladost. Zaradi šibkega zdravja je opustil službo in se odločil za svobodni poklic. Do smrti (generalizirana TBC) je objavljal v srb. listih in revijah Nova misao, Mlada kultura, Književne novine, Omladina, NIN, Vidici, Književnost, Izraz in dr. - Ob 20-letnici njegove smrti je sarajevska založba Svjetlost izdala v zbirki Izraz izbor R-jeve esejistike z naslovom Lepota ili akcija (Sarajevo 1977). V njem je tudi selektivna bibliografija R-jevih del. Poglobljeno študijo je napisal ur. izbora Sveta Lukić iz Bgda, kritične pripombe Kasim Prohić, spomine na V. R. pa Karlo Ostojić. V širšem jsl. prostoru je R. poznan zaradi svojih ugovorov Borisu Ziherlu o eksistencializmu, ki jih je 1953 objavila Nova misao. Sveta Lukić meni, da so tisti ugovori za R. najmanj značilni, njegove zasluge so večje, bil je v svojem času pionir, izrazit – v Bgdu takrat edini – predstavnik nove vrste kritike, ki se še najbolj pridružuje gledanju nekoliko mlajših slov. intelektualcev okoli Besede, kot so J. Kos, T. Kermauner, P. Kozak. V Bgdu se je osamljen boril za svobodo, za angažirano, humano umetnost in kritiko. S kritiziranjem skrajnosti in zlorabe v ideološkem tolmačenju umetnosti se je obrnil k njeni primarni slušno-doživljajski eksistenci in preko totalnosti človeka, humanizacije in humanizma prišel do zamisli kritike kot totalne kritike, filoz. zasnovane kritike ideje, ki lahko najbolj ustrezno dojame in tolmači današnjo umetnost. Kasim Prohić piše, da ni nihče »v naši povojni estetski misli tako lucidno in pametno spoznal "estetsko relevantnost" Marxovega pojmovanja fetišizma blaga in Kapitala kot V. R. ... To, kar je zahteval od drugih (jasnost, konciznost, preprostost, ekonomijo besed, intenzivnost misli), je sam dosegel v tolikšni meri, da njegove tekste Toni in ideje, Med resnico in ideologijo, Variacije na temo zelenega, Ideologiziranje vidnega sveta in Dialog na razstavi lahko tudi danes obravnavamo kot miselno-stilno vzorne, po moralnem patosu, v katerem so napisani, pa kot edinstvene v povojni jsl. marksistični esejistiki.« R. je pisal v Bgdu v neoporečni srbohrv. in celo izoblikoval svoje stilne poteze, Sja ga kot esejista ne pozna. Zaradi njegovih zaslug med NOV so v Vipavi 1985 imenovali po njem del glavne ulice, ki pelje skozi Vipavo in povezuje Titov trg s Trgom Pavla Rušta. Tam stoji nekdanja Hribova domačija, od koder so se jun. 1941 začele plesti prve niti OF v Zgornjevipavski dolini.

Prim.: Podatki sestre Lelje in dokumenti, ki so v njeni lasti; Napredno slov. gibanje na Slovenskem, DEn 1985, 113, 114 (naveden z napačnim imenom Rado R.); Slavica Plahuta, Srednje primorsko okrožje 1941–1945, Nova Gor. 1981, 6; JKol 1981, 46; Arh. NŠKT; PDk 26. apr. 1981 - izjava L. Kovačiča; Marjeta Vasič, Literarni leksikon 21 - Eksistencializem in literatura, DZS 1984, 93, 95; Arh. GorMuz v Novi Gor.; Večer, Mrb. 30. jan. 1957; Politika, Bgd 27. jan. 1957; Kasim Prohić, Zadata mjera Reharovog esejističkog djela (str. 185–90), Sveta Lukić, Čitajuči ponovo Voju Rehara (str. 193–205), Karlo Ostojić, Sećanje na Voju Rehara (str. 209–11), Ljubica Milinković-Tatić, Selektivna bibliografija radova V. R. (str. 179–82), vse v V. R.: Lepota ili akcija, Svjetlost, Sarajevo 1977; Odlok Skupščine občine Ajdovščina z dne 27. nov. 1985 o imenovanju ulic v naselju Vipava (prepis v Vipavskem glasu dec. 1986).

LRS