Potepan, Josip (1848–1893)

POTEPAN Josip - Škrljev, napreden kmet, prosvetni delavec, nadžupan, r. 8. mar. 1848 v Dolenjem Zemonu, u. tam 6. mar. 1893. Oče Josip, kmet, mati Marija Samsa iz Ilir. Bistrice. Bil je posestnik, napreden sadjar in čebelar ter odličen poznavalec in opisovalec krajinskih etnografskih posebnosti. Vsa tedanja strok. liter. navaja njegove izsledke s področja njegovih arheoloških raziskovanj domače okolice. Bil je uspešen nadžupan v Jablanici. Kljub svoji bistrosti je obiskoval le osn. š. v Trnovem. Gotovo pa je k njegovemu velikemu duhovnemu vzponu mnogo pripomogla domača vzgoja napredno usmerjenih staršev. – Za očetom je prevzel Škrljevo kmetijo in vnašal v kmetovanje številne novosti. Navdušen nad uspehi je razsvetljeval tudi kmetovalce iz svoje okolice. Obnovil je sadovnjake in jih plemenitil z novimi vrstami sadnega drevja, ki je bilo ustreznejše podnebju. Da bi spodbudil domače sadjarje k sodobnejšim posegom, je na svoje stroške kupil večjo količino sadnih cepičev in jih brezplačno razdelil kmetom. Daleč naokoli je bil znan tudi njegov čebelnjak in njegovo resno delo v njem. Naročen je bil na številne časopise in liter., bil je tudi redni dopisovalec Bleiweisovih Novic in drugih časopisov. Če prebiramo Novice iz let 1881 do 1884, zasledimo njegovo veliko vnemo, s katero je nastopal v svojih dopisih ali predlogih za napredek kmetijstva v različnih kmetijskih družbah, kjer je bil član. Zahteval je več praktične pomoči kmetovalcem, zaščito kmečkih živali pred nevarnostjo raznih bolezni. Boril se je za ohranjenje izvirnih domačih pijač: brinjevca, tropinovca, slivovke in jagodovca. Opozarjal je na siromašenje domačega kmetijskega prebivalstva, vodil zbiralne akcije idr. – V močno oporo pri njegovem delu na področju sadjarstva je bilo njegovo prijateljstvo z Matijo Rantom, učiteljem na Premu, največjim slov. sadjarjem v tem času na Slovenskem. – Dopisi J. P. so pogosto podpisani s psevdonimom Nadoslav Škrljev ali kar Nadoslav Potepan, posestnik na Dolnjem Zemonu, kot piše na žigu, s katerim so bile opremeljene vse knjige njegove bogate knjižnice. – Njegova največja zasluga za rojstno vas D. Zemon je zgraditev novega šol. poslopja in svečano odprtje v letu 1878. Ob njegovi vsestranski pomoči so zbrali 1600 gold., kolikor je poslopje stalo. Zastavil je svoj ugled in dosegel, da je k stroškom gradnje prispeval 700 gold. dežel. zbor v Lj., cesar Franc Jožef I. pa 250 gold. Za več kot 150 otrok, kolikor jih je bilo takrat godnih za šolo v Gornjem in Dolnjem Zemonu in v Bukovici, je bila to velika pridobitev. – Za zasluge pri zavzemanju za umno kmetijstvo je bil imenovan za člana Cesarsko kraljeve Kmetijske družbe za Kranjsko v Lj. Za vidne uspehe pri sadjarstvu in čebelarstvu pa je v letu 1884 prejel posebno častno diplomo. V svoji in širši okolici je užival velik ugled in bil zato imenovan za nadžupana za nadžupansko okrožje Jablanice, ki je tedaj obsegalo osem vasi: Gornji in Dolnji Zemon, Trpčane, Kuteževo, Jablanico, Vrbico, Vrbovo in Jasen. – Poročil se je z Marijo Hrabar iz Jelšan. V zakonu so se jima rodili 4 otroci: 3 hčere in sin Josip, ki je kasneje prevzel posestvo. Po njegovi smrti se je njegova duhovna in materialna dediščina razgubila. Etnografske predmete in arheološke izkopanine so ljudje raznesli. Pravnukinji Nadji Gombač, ki živi sedaj v Trnovem, je uspelo ohraniti le neznaten delček pradedove bogate knjižnice in peščico rimskih novcev.

Prim.: Lastni arhiv.

V. Čeligoj