Pittoni, Valentino (1872–1933)

PITTONI Valentino, javni delavec, r. 28. maja 1872 v Krminu, u. 11. apr. 1933 na Dunaju. Oče Giovanni Tosoni-Pittoni, posestnik in trgovec, zato se je izučil tudi P. za ta poklic, mati Caterina Angeli. V Trstu je stopil v Società operaia Triestina in se seznanil s Carlom Ucekarjem (gl. čl.) ter okr. l. 1896 z vrhom avstrijske socialdemokratske stranke (V. Adler, W. Ellenbogen). Med tržaškimi socialisti slov. in it. rodu je bil tudi teoretično najbolj pripravljen, da je mogel po Ucekarjevi smrti (1902) prevzeti vodstvo gibanja ter je tako postajal eden izmed prvakov socialdemokratske stranke v Avstro-Ogrski. Takrat si je zastavil dva cilja, in sicer, da se delavsko gibanje socialistične smeri gospodarsko okrepi in da se z idejo delavskega internacionalizma upira nacionalizmu pri it. in slov. polit. strankah v takratnem Avstr. Primorju in avstr. monarhiji. Eden izmed rezultatov takega javnega P. nastopanja je bila ustanovitev Delavskih zadrug (Cooperative operaie) konec 1903; zadruge so bile tudi po slov. krajih (zlasti po prvi svet. vojni). Sodeloval je pri utrjevanju drugih gospodar. temeljev za delovanje stranke (tiskarna lista Il Lavoratore), socialnih, kult. in drugačnih ustanov (Circoli di studi sociali). V Trstu je bil dvakrat izvoljen za drž. poslanca: 14. maja 1907, ko je v splošni kuriji v 2. in 4. občinskem okraju premagal kandidata it. liberalcev Manesinija in slov. kandidata Matka Mandića, in 20. jun. 1911, ko je na istem območju v ožji volitvi ponovno premagal Manesinija. V. je bil tudi akter socialistične zmage na mestnih volitvah v Trstu 1909 (takrat je postal član mestnega sveta, sem je bil izvoljen tudi 1913). P. je 21. maja 1905 pripravil v Trstu sestanek avstrij. socialistov, na njem se je zavzel za internacionalnost gibanja zlasti v odnosu do iredentizma in potrdil svojo privrženost brnskemu programu (1899) avstrij. socialdemokracije (»meščanski iredentizem naj zamenja resnični iredentizem, iredentizem proletariata, katerega temelj je povezava zatiranih narodov proti skupnemu zatiralcu za dosego končne emancipacije«). Pri tem je P. znal razlikovati med ohranjevanjem it. kult. dediščine in možnostmi polit. pripadnosti Trsta, zavedajoč se vezi Trsta z zaledjem. Predvidel je možnost vojaških konfliktov, zato je pozival socialiste, naj z dejanji dokazujejo svojo miroljubno politiko. P. dejavnost je prekinila prva svet. vojna, vpoklican je bil v vojsko. Ko se je pomladi 1917 obnovilo delo dunajskega parlamenta, se je P. vrnil v javnost. V polemikah, ki so se proti koncu vojne vnele tudi znotraj it. tržaških socialistov, se je P. v nasprotju z Edmondom Puecherjem zavzemal za avtonomno tržaško državo (podobno kot H. Tuma). Zmaga antante in prihod It. v Trst je vse te avstromarksistične iluzije razblinila. Po vojni se je postopoma umikal iz polit. delovanja, zlasti ob razcepu v socialistični stranki It. (1919–1921). Deloval je še pri Delavskih zadrugah in časniku Il Lavoratore. V začetku 1920 se je preselil v Milan, kjer je do 1925 deloval v organizacijah it. zadružnega gibanja. Zaradi pritiska faš. se je umaknil na Dunaj, kjer je deloval v upravi časnika Arbeiter-Zeitung. – P. je imel stalne in intenzivne povezave tudi s slov. socialisti, zlasti s H. Tumo. Sodelovanje je bilo intenzivno in odlično posebno ob začetku vojne, ko so se it. in slov. socialisti povezovali pri načrtovanju bodoče državne pripadnosti Trsta in njegovega bližnjega zaledja. Tako so primor. socialisti apr. 1915 sprejeli izjavo o Trstu kot »samostojnem svobodnem samoupravnem mestu«. P-evi članki so v prevodu izhajali v slov. socialističnem tisku (npr. Zarja 9. jan. 1912, 23.-25. jan. 1913).

Prim.: F. Andreucci-T. Detti, Il movimento operaio italiano. Dizionario biografico. 4, 1978, 180–84 (in tam navedena liter.); E. Apih, Il socialismo italiano in Austria. Saggi. Udine 1991, 35–100; Turna, Pisma, pass.; DBF 408–09; Slov. in it. socialisti na Primorskem 1900–1918. Socialisti sloveni e italiani nel Litorale. Lj.-Trst 1979, pass.

B. Mar.