Punčuh, Fran (1866–1932)

PUNČUH Fran, šolski upravitelj in gospodarstvenik, r. 19. jan. 1866 v Idriji, u. 5. dec. 1932 v Vipavi. Oče Matevž, krojač v Idriji, mati Barbara Vončina, gospodinja. Osn. š. in realka v Idriji, učiteljišče v Lj., kjer je 1886 maturiral, 1890 pa opravil strok. izpit. Učiteljeval je 1888 kot pomožni učitelj na 2. mestni deški šoli v Lj., od 1889–92 v Podkraju pri Colu, med tem nekaj časa v Košani, od jeseni 1892 na Slapu pri Vipavi, od 1899 do 1903 v Vipavi, potem do upokojitve 1924 v Vrhpolju pri Vipavi šol. upravitelj. Kot dober gospodarstvenik je povsod spodbujal ljudi k umnemu kmetijstvu, sadjarstvu in vinogradništvu. Na Slapu pri Vipavi, kjer je bila do 1886 Sadjarska in vinarska šola, so ljudje gojili predvsem marelice, ki so jih prodajali v Postojno, Lj. in na Dunaj. Tja so pošiljali tudi vino. Ker so denar hranili doma v skrinjah, jih je P. začel navduševati za gosp. zadružništvo, kot ga je propagiral Vošnjak. Za to zamisel je navdušil tudi župnika Valentina Klobusa in vipavskega dekana Matijo Erjavca. Že 10. sept. 1893 je ustanovil Posojilnico na Slapu pri Vipavi, registrirano s tem imenom 30. sept. 1893 (Cons I 381 16) na sodišču v Lj. Bila je prva posojilnica med Postojno in Gor. na eni ter Idrijo in Nabrežino na drugi strani. P. je postal član glav. odb. Zveze posojilnic v Celju, kamor je bila včlanjena tudi slapenska posojilnica. Začel je propagirati ustanavljanje posojilnic po bližnjih in bolj oddaljenih krajih Vipavske doline, Krasa in tržaške okolice. Najbolj so prepričale njegove pozitivne izkušnje na Slapu, kjer je imela posojilnica svoje prostore kar v šoli. Učitelj P. je vodil cerkv. pev. zbor in orglal v cerkvi, v nedeljo po maši pa uradoval v posojilnici, obenem je na šolskem vrtu učil cepiti drevje in gojiti plemenite vrste vrtnic, kar mu je pozneje v Vrhpolju prineslo nagrado Deželnega šol. sveta za lepo obdelan šol. vrt. Ko se je 1899 z družino preselil v Vipavo, se je z njim preselila tudi posojilnica, ki je nenehno širila svoje področje in vpliv. Na njegovo pobudo je podpirala Dijaški kuhinji v Idriji in Kranju in tako omogočila revnim dijakom iz Vipavske doline študij, študentom na Dunaju, zlasti medicincem, pa je dajala študijska posojila. Med prvo svet. vojno je preskrbel s Češkega vagon semenske pšenice in prepričal kmete, da so preorali travnike in jih posejali s to novo kulturo. Medtem je zaradi polit. trenj nastala v Vipavi še ena posojilnica, vendar sta imeli obe dovolj dela. P-ove zveze so segale do Lj. k dr. I. Tavčarju in I. Hribarju, v Trst k dr. Slaviku, dr. J. Vilfanu in v Gor. k dr. Podgorniku. 1916 je bil z mnogimi drugimi slov. rodoljubi zaprt na lj. gradu. Po prvi svet. vojni je bil P. dolga leta član glav. odb. Zadružne zveze v Trstu, ki se je 2. jun. 1921 iz društva spremenila v zadrugo. (Njena članica je bila tudi Posojilnica na Slapu pri Vipavi s sedežem v Vipavi, registrirana na sodišču v Gor. 29. apr. 1922 - Cons V 196). Kot odličen organizator je P. veliko prispeval k razvoju tržaške Zveze in k njeni uveljavitvi na slov. ozemlju, ki je pripadlo It., saj je bil poleg učitelja A. Možine edini odbornik s podeželja. Ko so se zaradi faš. pritiska začeli tudi kmetje izseljevati v Jslo, je P. prevzel njihova posestva, poiskal domače kupce, v posojilnici zamenjal denar in poskrbel za plačilo novih posestev, večinoma na Štajerskem. Vipavska dolina je ostala v slov. rokah, ne pa posojilnica, ki jo je kmalu po njegovi smrti prevzela Cassa di Risparmio di Gorizia.

Prim.: Podatki Slov. šol. muzeja v Lj.; Lelja Rehar, Fran Punčuh, RAITrstA 28. sept. 1977; podatki hčerke Marije Punčuh o posojilnici na Slapu, 28. jan. 1982; Marko Waltritsch, Slovensko bančništvo in posojilništvo na Goriškem, Kmečka banka v Gorici 1982, 255.

Lelja Rehar