Puc, Dinko (1879–1945)

PUC Dinko (Dominik), politik, r. 6. avg. 1879 v Lj., u. 23. febr. 1945 v taborišču Dachau. Oče Franc iz Podklanca pri Žireh, sodni sluga, mati Marija Škrbè iz Žužemberka. Kljub revščini je v Lj. dovršil gimn. 1898 in se obetavno poskušal v leposlovju. V almanahu lj. abiturientov Na razstanku (Gor. 1898) je priobčil črtice iz lj. meščanskega življenja Silhuete, pozneje pa ni več objavljal. Po krajšem obdobju semenišča je tudi s pomočjo Knafljeve štipendije študiral pravo v Gradcu in na Dunaju (dokt. 15. jul. 1904). Že nov. 1903 se je naselil v Gor., kjer ga je sprejel za koncipienta odv. D. Treo in kjer se je 1904 oženil z Olgo Draščik iz zavedne slov. gor. družine. Nov. 1910 je v Trstu opravil odv. izpit in takoj odprl svojo pisarno v Gor. Do dokončnega umika v Lj., kamor je 1920 preselil svojo odv. pisarno, je bil med vodilnimi liberal. politiki na Gor., s Prim. pa je ostal povezan do smrti. Dne 21. avg. 1904 je predsedoval shodu v Gor. za slov. osn. in mešč. š. v Gor in slov. U v Lj. Jan. 1905 je bil med ustanovitelji Narodne prosvete, postal njen tajnik (1907 podpreds.), ustanovil njeno javno knjižnico in uvedel stalne gled. predstave v Trg. domu. Junija 1906 član načelstva Trg.-obrtne zadruge. 1907 je ustanovil Zvezo narodnih (od 1910: kulturnih) društev na Gor. in ji bil preds. do 1914. Soustanovitelj akad. ferialnega dr. Adrija. Jan. 1907 je postal član izvršnega odb. preosnovane NNS za Gor. Imel je veliko predavanj in polit. shodov po deželi, 18. febr. 1912 npr. pomemben nastop o novem obč. statutu Gor. na velikem protestnem shodu gor. Slov. Na prosv. in polit. področju je veliko delal z dr. D. Marušičem (PSBL II, 377–79), ki je bil nekaj časa P-ov koncipient, pozneje je bil P. za njim ban v Lj., 1942 pa njegov zagovornik pred voj. sod. v Lj. Ob izbruhu I. svet. vojne je bil prve dni avg. 1914 med prvimi gor. Slov. zaprt na gor. gradu zaradi srbofilstva. Jun. 1915 izpuščen in poslan na soško fronto kot rez. častnik. Po zlomu je bil vojni referent pokraj. odseka Nar. sveta v Gor. in preds. aprobacijske komisije za sprejem bivših a.-o. častnikov ter je dal prve dni nov. 1918 voj. zasesti ključne položaje v Gor., želez., poštne in brzojavne urade ter živilska skladišča. Ko je ob it. zasedbi Nar. svet v Lj. dal pobudo za Pisarno za zasedeno ozemlje (1. program 8. dec. 1918), je bil P. eden izmed 4 članov njegovega osebja. Kot zastopnik Gor. je postal 1. mar. 1919 član začasnega nar. predstavništva v Bgdu. Ob preosnovi Pisarne za zas. oz. je bil na ust. obč. zboru (Lj. 31. jan.-2. febr. 1920) izvoljen za podpreds. Narodnega sveta za neodrešeno domovino, ki pa je z rapalsko pogodbo prenehal. V tem letu je izdal več propagandnih brošur o Prim. v angl., franc., in nem. Dne 3. sept. 1920 je ustanovil društvo Soča za zbiranje prim. rojakov v Lj. in mu bil do konca preds. in predavatelj. Na P-ovo pobudo je Soča 7. sept. 1939 odkrila na Napoleonovem trgu v Lj. spomenik Zdenka Kalina (PSBL II, 13–14) pesniku Simonu Gregorčiču (PSBL I, 482491). Strankarsko se je P. v Lj. vključil v liberal. JDS (pozneje: SDS, od 1933: JNS) in zagovarjal centralizem. Zanjo je bil 26. apr. 1921 izvoljen v lj. obč. svet. Po njegovem razpustu je bil 10. nov. 1924 imenovan v gerentski svet, ki mu je predsedoval do 7. okt. 1926. Na novih volitvah 2. okt. 1927 je bil kot nosilec liste spet izvoljen v obč. svet, ki ga je 29. nov. 1927 izvolil za župana. Po novem razpustu zavoljo kraljeve diktature je bil 14. febr. 1929 postavljen za lj. župana, kar je brez volitev ostal do imenovanja za bana 8. febr. 1935. Na čelu lj. obč. je bil torej več kot 9 let. V tem času je slov. gl. mesto znatno povzdignil na področju javnih del in urbanistične ureditve, kar pa je prineslo tudi hudo zadolžitev in polemike. Pod P-ovim vodstvom je obč. povečala mestno klavnico, okrepila vodovod, v več predelih uredila kanalizacijo, tlakovala vse večje trge in ulice, okrepila cestno razsvetljavo, uvedla tri nove tramvajske proge, gradila manjša delavska stanovanja, a tudi bloke (npr. Rdečo hišo na Poljanah), postavila Delavski dom in dotlej največjo osn. š. (za Bežigradom), povečala zavetišče za onemogle, kupila stavbišče, kjer je potem zrasla NUK, itd. Za urban. in umet. preosnovo Lj. ima P. zaslugo, da je arh. Plečniku omogočil, da je preoblikoval cele četrti, reguliral Gradaščico, preoblikoval več ulic in trgov, razširil Tivolski drevored in sprehajališča na gradu, restavriral rimski zid na Mirju ter grajsko poslopje. Dne 13. okt. 1929 je imel P. slavnostni govor ob odkritju Ilirskega stebra na Napoleonovem trgu. Naslednje leto je zraslo Plečnikovo Tromostovje, 1932 čevljarski most. Na Gradaščici so postavili 3 mostove. V letih 1931–33 so prenovili mestno hišo. Dne 8. febr. 1935 je bil P. postavljen za 3. bana Dravske banovine, kar pa je ostal le do 10. sept. 1935, ko so ga zamenjali z dr. M. Natlačenom (PSBL II, 496–498). Začasno se je umaknil iz polit. in se posvetil odv. pisarni. Začel se je odmikati od JNS in 21. febr. 1937 izdal 1. št. tednika Slovenska beseda (od jan. 1939 do 7 mar. 1941 mesečnik, a P. ni več omenjen kot predstavnik konzorcija), ki mu je 25. febr. 1939 pridružil novo polit. društvo z istim imenom. Pri gibanju je sodeloval socialist dr. Milan Korun. V uvodniku prve št. je glasilo poudarjalo, da je treba med polit. skrajnostma tistega časa ustvariti enotno fronto, ki ne bo boljševiška, temveč socialna, in ne reakcionarna, temveč napredna. Vrniti se je treba k demokraciji in parlamentarizmu ter doseči narodno enakopravnost v Jsli, na gosp. področju v prvi vrsti okrepiti gosp. moč vse države, v drugi vrsti pa povečati blaginjo posameznih stanov. Novo polit. gibanje (1939), nastalo iz kritike uradne liberal. politike, naj bi pospeševalo gosp. in soc. znanje, ustvarjalo medsebojno strpnost, predvsem na kult. področju. Zaradi težkega mednar. položaja naj bi sporazumno uredili nacional. odnose v državi, tako da bi vsak narod sam urejal svoje zadeve. Slov. naj bi načrtno posvetili skrb meji in uvedli skupno narodnoobrambno delo. Ob napadu na Jslo je 6. apr. 1941 stopil v Nar. svet kot zastopnik demokratsko radikalne smeri. O P-ovem zadržanju med vojno ni podrobnih podatkov. Imel naj bi zveze s Praprotnikom in se nato »pasiviziral« (Saje). V. Krivic je 15. dec. 1942 poročal E. Kardelju, da P. in dr. Žitko »snujeta nekako "sredino" proti beli gardi in OF« (Dok. rev.). Dne 2. avg. 1943 naj bi P-ova skupina prosila za vstop v OF (Lj. v ilegali), 9. avg. 1944 pa je M. Svetina poročala, da je P. obljubil sodelovanje z OF (Mikuž). V letu 1944 je P. vsekakor začel zbirati nekdanje pristaše za polit. delo. Ob uporu v Varšavi je bil 11. sept. 1944 med 12 vidnejšimi politiki, ki jih je poklical k sebi gen. L. Rupnik (gl. čl.) in jih z besedami »Memento Varšava, memento Pariz!« opozoril, da jih bo imel za osebno odgovorne, če bi se kaj zgodilo tudi v Lj. P. je odgovoril, da ne morejo odgovarjati za vse dogajanje, Rupnik pa je končal srečanje z besedami: »Kar sem rekel, sem rekel«, kot poroča dr. M. Poštovan (gl. čl.), ki je bil v dvanajsterici. Naslednjega dne je bil P. aretiran, potem pa poslan v nem. koncentracijsko taborišče Dachau pri Münchnu, kjer je umrl za pegastim tifusom.

Prim.: SBL II, 589–90 (Rudolf Andrejka); izjava dr. Mateja Poštovana 24. okt. 1986; Gabršček II, pass.; Silvo Kranjec, Slovenci v Jugoslaviji, Spominski zbornik Slovenije, Lj. 1939, 88, 94, 102, 104, s sl. na str. 125; Franček Saje, Belogardizem, Lj. 1952², 25, 204, 224; ZSS IV (Anton Slodnjak), 142; Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–41, Lj. 1965, pass.; Dokumenti revolucije IV, 182; Ljubljana v ilegali IV, Lj. 1970, 616; Kacinova 44; Jože Bajec, Slovenski časniki in časopisi 1937–1945, Lj. 1973, 119; M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, IV, Lj. 1973, 235–36; Ferenc, Tiger 235; Dušan Nećak-Andrej Vovko, Dejavnost Slovencev in Hrvatov iz Julijske krajine v emigraciji v Jugoslaviji, PZDG 1981, 113–27; Mira Mihelič, Ure mojih dni, Murska Sobota 1985, pass.; sl. v PDk 29. dec. 1985.

ij