Prinčič, Ivan (1898–1980)

PRINČIČ Ivan, industrialec, narodni delavec, r. 13. jun. 1898 v Kozani (Gor. Brda), u. 13. jul. 1980 v Vidmu, pokopan v Krminu. Oče Anton, kemični inženir, je nekaj let deloval v Astrahanu v Rusiji, mati Emilija Debenjak, gospodinja. Ivan je bil edini sin, imel pa je še štiri sestre. Osn. š. je obiskoval doma, realko pa je dokončal v Gor. 1919–21 je hodil na višjo trg. š. v Lj. in tam maturiral ter uspešno opravil abiturientski tečaj. Že kot študent je iz Lj. skrivaj prenašal slov. knjige v Brda in v Kozani ustanovil prosvetno društvo. Vpisal se je tudi na trž. U, a ni diplomiral, ker je moral zaradi očetove smrti skrbeti za vso družino. 1922 se je poročil z domačinko iz Brd Gizelo Fabrizio in imel z njo troje otrok, sinova in hčer. V tem času je nastopil svojo prvo službo kot uradnik pri Ljublj. banki v Gor. Ker je faš. It. že takrat začela delati težave vsem slov. ustanovam, si je P. poiskal nove službe. Nekaj časa je vodil knjigovodstvo pri majhnem lesnem podjetju v Krminu, pozneje pa postal družabnik pri lesnem podjetju Picech, prav tako v Krminu. 1928 se je osamosvojil in ustanovil lastno mizarsko podjetje, ki je v kratkem času doseglo lepe uspehe, saj se je uvrstilo med največja podjetja na Krminskem. Po drugi svet. vojni pa je bilo treba začeti vse znova. 1957 je P. začel s serijskim izdelovanjem pohištva. Prodajni trg podjetja se je tedaj razširil na vso It. Pri tem sta mu pomagala oba sinova, ki sta z njim prevzela lesno trgovino in tovarno pohišitva. Svoje gosp. izkušnje je v tem obdobju začel posredovati tudi drugim slov. in it. ustanovam, zlasti še v korist splošnih ekon. interesov krminske občine. Priložnost za te mu je bila dana, ko je bil za nekaj časa izvoljen za krminskega podžupana, in še bolj v obdobju, ko je bil občinski odbornik za finance in ekonomijo (assessore alle finanze). Dokler se ni namreč osnovala na Goriškem Slov. skupnost, je P. deloval v okviru it. Krščanske demokracije, pri tem pa je predvsem predstavljal slov. živelj na Krminskem in branil njegove pravice. To je bilo še posebno potrebno po letu 1947, ko je dokončna razmejitev med It. in Jslo prisodila krminski občini tudi nekatere zaselke (Plešivo, Ceglo), ki so prej spadali pod Medano. Nastala so tako za krminske Slov. nova polit., gosp., šol. in cerkv. vprašanja. - Najbolj pa mu je bila pri srcu ustanovitev slov. š. v Krminu. In prav njemu gre zasluga, da se je takoj po drugi svet. vojni 1945 ta šola tudi ustanovila. Takoj se je vpisalo čez 80 učencev. Toda slov. š. v samem središču mesta je postala trn v peti nekaterim krminskim prenapetežem. Tudi nekateri slov. kratkovidneži so nasedli na limanice in smatrali, da bo šola bolje uspevala, če se preseli v bolj »slovensko« okolje na Plešivem. To se je zgodilo 1952; že prej pa je število učencev padlo, ker je prosv. minister Gonella 16. jan. 1950 izdal odlok, da se otroci optantov za it. državljanstvo ne smejo vpisati v slov. šole. Prenos šole iz Krmina na podeželje se je izkazal, kakor je P. predvideval, za poguben. Vendar P. šole ni zapustil. Skrbno je sledil njenemu delovanju in jo vsestransko podpiral. - Druga velika P-eva zasluga je bila, da se je na Plešivem ali bolje v cerkvici pri Sv. Subidi ustanovil nekak verski center za vse slov. vernike na Krminskem. O zadevi se sam izraža takole: »Zanimivo je vedeti, koliko let prizadevanja je bilo potrebnih, da smo slov. verniki po zadnji vojni dosegli dušnopastirsko oskrbo v lastnem jeziku. Prva prošnja v tej zvezi je bila naslovljena na knezo-nadškofa Karla Margottija v Gor. že 17. okt. 1945. Sledile so potem na njegove naslednike druga, tretja in četrta prošnja. Šele sedanji gor. nadškof msgr. P. Cocolin je leta 1973 ugodil naši upravičeni želji; to je celih 28 let potem, ko smo prvič zaprosili« (I. Prinčič, Na skrajnih obronkih Goriških Brd, KolGMD 1980). Leto dni pred svojo smrtjo je P. z zadoščenjem lahko zapisal: »Zadnja leta je med našimi slov. ljudmi na območju Plešivega in Krmina prišlo, skoraj bi rekli, do pravcatega kulturnega preporoda« (ib). Pri tem pa je imel prav gotovo P. glavno zaslugo. Zaradi svoje narodne zavednosti je bil P. za časa faš. štirikrat aretiran in pretrpel marsikatero krivico.

Prim.: Osebno podatki; I. Prinčič, Na skrajnih obronkih Goriških Brd, KolGMD 1980; K. H., Ivanu Prinčiču v spomin, KolGMD 1981, 93–94 s sl.

Rij.