Primožič, Ivan (1898–1971)

PRIMOŽIČ Ivan, slikar in polit. delavec, r. 13. sept. 1898 na Srpenici, u. 6. okt. 1971 v bolnišnici v Šempetru pri Gor., v tem kraju tudi pokopan. Oče Ivan, trgovec, mati Marija Melihen. V Gor. je končal ljud. š. in pet razr. gimn. Izbruh prve svet. vojne ga je zatekel na neki angl. ladji, kasneje pa se je znašel v Boki Kotorski, kjer se je povezal z nasprotniki Avstro-Ogrske. Bil je ujet in obsojen na 10 let zapora pod pogojem, da se prostovoljno javi v avstro-ogrsko armado. 1915 je bil poslan na soško fronto, vendar je dezertiral in se javil, da odide v Črno goro h komitom. 1918 je bil ponovno ujet in obsojen na smrt, a je s pomočjo komitov v zadnjem trenutku pobegnil. Ob premirju so ga ujeli It. in odpeljali v internacijo v Gaeto, tudi od tam je ušel in se za nekaj časa ustalil v Lj. Pridružil se je komunističnemu gibanju, bil ranjen ob stavki železničarjev na Zaloški cesti in se kasneje vrnil na Prim. v Gor. Deloval je v sindikatu gradbenih delavcev in polit. sodeloval s Korsičem, Tuntarjem, Srebrničem in drugimi. V Gor. je izdeloval propagandne plakate in okrasil dvorano v Delavski zbornici. Zaradi nekega spopada s fašisti se je prek Švice zatekel v Pariz. Začel je študirati slikarstvo, slikal propagandno gradivo za sindikate in franc. KP. Moral je ponovno v Švico, od tam pa na Dunaj in v Berlin. Tu je izdeloval grafike za komun. propagandne brošure, klišeje za ponarejanje potnih listov in osebnih izkaznic ter postal kurir Rdeče pomoči. Ponovno se je naselil v Parizu, kjer mu je 1923 uspelo prirediti razst. v gal. na Rue de Maistre, potoval je tudi v Venezuelo in restavriral slike v rezidenci preds. Gomeza. V Parizu se je spoprijateljil s slik. Mauricom Utrillom. Preživljal se je s priložnostnimi deli, tudi z restavratorstvom, in obiskoval slik. akad. Julien. Naselil se je v neki pariški predmestni obč., kjer je dobil delo kot izdelovalec plakatov, transparentov in podobnega propagandnega gradiva. Mali trgovci na Montmartru so mu uspeli prodati več slik, tako da je lahko odplačal vse dolgove. Po izbruhu španske držav. vojne je sodeloval pri organiziranju pomoči republikancem, skupaj s slik. Mateosom je izdelal dekoracije za Institut Hispanique na Rue Gay Lussac v Parizu (arh. Lambla de Soria). Ob začetku druge svet. vojne je živel v Bonnacu, kjer je slikal pokrajine in pomagal interniranim španskim borcem, nato se je vrnil v Pariz in tu prešel v popolno ilegalo. Kasneje se je skrival v Montpellieru in Toulousu in s ponarejenim potnim listom nameraval v Jslo. V kraju Passau an der Donau ga je policija ujela, spet je pobegnil, preko Švice in Francije je odšel v Španijo, kjer je bil ponovno ujet in zaprt. 1944 je odšel na Portugalsko z namenom, da se kasneje zateče v Mehiko. V tej državi se je povezal z opozicijo proti Salazarju. Dec. 1944 je bil aretiran in zaprt v trdnjavo Caxias blizu Lizbone. Po posredovanju jsl. ambasade je bil jul. 1945 izpuščen in je z ladjo odpotoval v Haifo v Palestini. Odločil se je, da se naseli v Egiptu, kjer je ostal do 1958. Tu je precej slikal in tudi razst., upodabljal je predvsem motive iz Sje, Dalmacije in Egipta. Bil je tudi v Libanonu, kjer je slikal in restavriral. V Egiptu je več slik poklonil jsl. klubu. 1949 je za kapelo doma onemoglih, ki so ga upravljale slov. redovnice, izdelal kopijo Marije Pomagaj z Brezij, prav tako več slik z motivi iz Sje. Istega leta je razst. v Salon du Caire v Kairu. Po vrnitvi v domovino je živel najprej v Lj., kasneje pa se je preselil na Goriško v Kanal. – Njeg. slik. dar je prišel do izraza že na soški fronti, kjer je upodabljal motive z bojno tematiko, manjšo razst. z revolucionarnimi motivi pa je po prvi svet. vojni priredil v Delavski zbornici v Gor. Poleg Pariza je večkrat razst. tudi v Egiptu, kjer je slike tudi dobro prodajal. Po vrnitvi v domovino je sodeloval na razst. v Kopru, Piranu, Ajdovščini, Bovcu, Kobaridu, Tolminu, Kanalu, Lj. V letih po prvi svet. vojni ga je zamikal sintetični kubizem s svojo abstraktnostjo, kasneje pa se je bolj približal naravi. P. Krečič ugotavlja, da je glavni motiv postala »pariška ulica, skoraj prazna z barvami, ki izražajo sivino pozabljenih ljudi, isti motiv, ki je vlekel tudi Utrilla in druge umetnike proletarce v Parizu«. Na slikah iz zadnjih let življenja je opazno, da so ga začele zapuščati moči, vendar je še našel voljo, da se je predstavil na razst. DSLU v Lj. Motivno prevladujejo v tem obdobju krajine in vedute iz domačih krajev, pri katerih je v slogovnem pogledu očiten kolorizem pariške šole. Sicer pa je slikar gojil tudi portret in tihožitje. Več P-evih slik hrani njegova vdova, prav tako GorMuz na gradu Kromberk. Med temi deli so še posebej značilne vedute iz Pariza in Egipta.

Prim.: Podatki vdove Slavice Primožič iz Kanala; sporočilo Krajevnega urada Kanal; dokumenti iz slikarjeve zapuščine, shranjeni v GorMuz; Réalités égyptiennes 19. avg. 1950; PrimN 11. sept. 1970; Delo 7. in 8. okt. 1971; PDk 10. okt. 1971.

M. V.