Prešeren, Jože (1909–1992)

PREŠEREN Jože, msgr., duhovnik, verski organizator, publicist, r. 4. febr. 1909 v Smolenji vasi pri Novem mestu kot tretji izmed 11 otrok Franca, kmeta, in Frančiške Cimermančič iz Podgrada pod Gorjanci. Osn. š. v Šmihelu, gimn. v Novem mestu (matura 1929), bogoslovje v Lj., posvečen 2. jul. 1933. Prvo službo je kot tajn. škofa dr. G. Rozmana opravljal od 1934 do konca vojne, dejansko do 1. maja 1941, ko je na lastno željo odšel študirat v Rim, kjer je bival v franc. semenišču. Na papeški U Gregoriana je 20. jul. 1944 »s pohvalo« obranil doktorsko disertacijo iz cerkvenega prava De administratoribus laicis (victricis, syndicis) bonorum ecclesiasticorum in terris Slovenorum (delni samostojni natis 1946 v Trstu). Sept. 1945 se je naselil v Trstu, kjer ga je škof A. Santin (gl. čl.) sprejel v škofijo, v katero je bil od 1966 tudi inkardiniran. Malo po obnovitvi slov. bogoslužja pri Novem sv. Antonu (avg. 1945) je postal kpl. za Slov. in tam ves čas že nad 40 let skrbi za dragoceno versko žarišče sredi mesta. Ob tem je bil 1977–80 tudi kpl. za Slov pri Sv. Jakobu, od 15. maja 1982 do 29. dec. 1985 pa žpk upravitelj v Trebčah, kjer je med drugim obnovil župnišče in po koncilskih navodilih prenovil cerkv. prezbiterij. Več let je bil sodnik pri škof. cerkv. sodišču v Trstu. Prva tri leta po vojni je po nalogu škofije urejal nastavitve katehetov na slov. šolah. V š. l. 1945/46 in 1946/47 je poučeval filoz. na Višji real. gimn., do š. l. 1973/74 pa je nato poučeval verouk na različnih slov. š.: od 1949–50 do 1951–52 in od 1954–55 do 1973–74 na nižji sr. š. pri Sv. Jakobu (kasneje drž. sr. š. I. Cankar), od 1952–53 do 1954–55 na učit., več let na nižji trg. strok. š. pri Sv. Ivanu, na osn. š. v ul. sv. Frančiška, na strok. zav. J. Štefan in na osn. š. v Štramarju. - P. je že na gimn. 1921–29 deloval pri dij. org. Vesna, pri Orlu, v dij. kongregaciji in pri prosv. društvih. Kot škofov tajn. je bil 1935–41 v 4-članskem vodstvu dijaške KA (»mladci«) s prof. E. Tomcem, dr. J. Jagodicem in dr. Ign. Lenčkom. Od 18. sept. 1936 do 4. apr. 1941 je bil predstavnik konzorcija, ki je izdajal njen tednik Mi mladi borci, v katerega je tudi pisal. V Rimu je s p. dr. Antonom Prešernom DJ ustanovil društvo slov. družinskih pomočnic, imel z njimi tedenske sestanke in zanje razmnoževal list Slovenka, ki menda ni ohranjen. Med vojno je poročal v imenu lj. škofa Ap. sedežu, kaj se dogaja v zasedeni Sji. Ob koncu vojne ga je bivši minister dr. M. Krek naprosil, da je potoval na Koroško, kjer je obiskal Vetrinj in škofa Rozmana. Kreku je prvi poročal o prisilnem vračanju domobrancev v Jslo. V Trstu je po vojni s katehetom dr. Ivanom Vrečarjem (gl. čl.), duh. Jožetom Jamnikom (PSBL I, 566) idr. začel zbirati na sestanke kat. dijake, dijakinje, izobražence, učiteljice in otroke. Po posredovanju škofa Santina so dobili sobico nad zakristijo pri Novem sv. Antonu, kjer je bilo tudi do 18 sestankov na teden. Ob nedeljah so vpeljali slov. dij. mašo v armenski cerkvi v ul. Giustinelli. 1947 je skupaj s slov. učiteljicami in nekaterimi didaktičnimi ravn. organiziral prvo slov. otroško kolonijo v Žabnicah (300 otrok). Naslednje leto je bila v Naborjetu, nato spet v Žabnicah. Ko so 1950 dosegli drž. podporo za kolonije, se z njimi ni več vodilno ukvarjal, pač pa je od 1947 do 1958 prirejal ločena poletna letovanja za dijake in dijakinje, prvič v Žabnicah, drugič v Tinjem Logu, nato pa v Ukvah. V tem obdobju je živahno delala verska vzgojna mlad. org. Slovenska dijaška zveza (pravila je škofija potrdila 8. apr. 1949). Ko je 1959 prenehala, se je P. z vso vnemo posvetil skavtizmu, ki ga je 1951 uvedel v zamejstvu duh. L. Zupančič (gl. čl.). Pri Novem sv. Antonu je 1959 ustanovil 5. četo Slovenskih tržaških skavtov in ji postal duhovni vodja. Istočasno je ustanovil žensko org. Slovenskih tržaških skavtinj (od 1976 sta povezani v Slovensko zamejsko skavtsko organizacijo), ki ji je bil glavni duh. vodja od 1959 do razhoda jeseni 1972. Prve voditeljice so bile nekatere članice skupine učiteljic, ki jo je vodil 13 let. Vsa leta je bil v vodstvu, na poletnih taborih, prirejal je duhovne obnove idr. Da bi skavtizem poglobil in izpopolnil, je obiskal vodstva kat. skavtov v ZR Nemčiji, Franciji in Vel. Britaniji. Zbiral je gradivo in poskrbel za izvirne pesmi (Matija Tomc, priredbe mednar. Marijana Kosa - PSBL II, 130), slike (Tone Mihelič - PSBL II, 420, Klavdij Palčič - PSBL II, 574–76), izrazoslovje (Jakob Šolar), sodobno opremo itd. Leta 1963 je uredil in dal natisniti Skavtski priročnik, ki je prvi in edini te vrste v slov. (475 str., P. in več drugih avtorjev), 1968 pa razmnožil svoj prevod nemške knjige Akela (48 str.) Anne Buchberger za voditelje volčičev. V letih 1965 in 1966 je izdal po eno tiskano številko glasila Ob tabornem ognju, močno pa je poudarjal skavtizem tudi v mesečniku Pastirček, kar je pripomoglo k osnovanju gibanja tudi na Gor. Ob zlati maši, ko ni bil več aktiven v org., je jun. 1983 izdal molitvenik Kažipot za skavte in skavtinje (221 str.), ki ga je popravljenega ponatisnil jan. 1984 (vendar brez oznake, da gre za 2. izdajo). Pomembnejše razprave o skavtizmu je objavil v razmnoženi brošuri več avtorjev Duhovna rast skavtizma (Trst 1965), v KolGMD 1971 in 1973, v Pastirčku in Jamboru (npr. Začetki delovanja Slovenskih tržaških skavtinj, Jambor 1984–85, št. 2, 8–14). Da bi priskrbel primernejše prostore za mladinske dejavnosti, je 1960 kupil enonadstropno hišo z vrtom v ul. Scorcola 26, kjer je uredil dvoranico in igrišče. Tja se je tudi preselil, saj sta ga prej od 1945 gostili sestri Pelan (PSBL II, 604–05). Do izgradnje novega Marijinega doma v ul. Risorta 3 je bil tam sedež skavtinj in številnih dejavnosti skavtov. P. je že 1956 začel pomagati voditelju Marijine družbe Marije Milostljive v ul. Risorta Ivanu Omersi (PSBL II, 529). Od 1956 do 1963 je vodil njen Rafaelov odsek, 1963 je postal dejansko, 1967 pa tudi uradno njen voditelj, kar je še danes. Ves čas skrbi za nedeljska srečanja, mesečne duhovne obnove, letne duhovne vaje, prireditve, romanja in izlete. Ko je postal uradni voditelj, je začel misliti na nov sedež. Podrli so stari Marijin dom in zgradili (blagoslovitev 26. okt. 1969) sodobno štirinadstropno stavbo z dvorano, kapelo, prostori za sestanke družbe in skavtov, čitalnico, sobami za ostarele članice itd. Ob 75-letnici družbe je popisal njeno zgod. in delovanje v knjigi Marijina družba Marije Milostljive« v Trstu (Trst 1975, 139 str.). V letih 1962–72 je vodil tudi manjšo skupino Marijine legije. V 70-ih letih je večkrat v tisku in javnih nastopih opozarjal na potrebo, da se dušno pastirstvo Slov. v mestu uredi z ustanovitvijo ene ali več personalnih župnij v Trstu. Po preosnovi Marijinih družb po svetu poudarja pomen ustanavljanja Skupnosti krščanskega življenja. Že ob ustanavljanju slov. š. je s sodelavci začel misliti na kat. otroški list, ki je potem začel izhajati kot Pastirček v Gor. Od š. l. 1963/64 do 1975/76 je mesečnik izhajal v Trstu, ured. pa so zaupali P., ki ga je spremenil v mladinski list večje oblike, sodobne opreme in zelo pisane vsebine z do 15 rednimi sodelavci. Sam je opravljal vse tehnično delo in kril stalno izgubo. Za odrasle dijake je dal jeseni 1945 pobudo za list Mlada setev. Prvo št. je uredil prof. Rado Lenček (PSBL II, 277–80), a je P. ni dal v promet, ker bi lahko natis uvodnega pisma gor. škofa C. Margottija (PSBL II, 356–57) napačno razumeli. Mlado setev je nato z novo 1. št. urejal prof. Jože Peterlin (PSBL II, 645–47). P. je poskrbel za natis nekaterih veroučnih knjig za osn. š. V salez. zbirki Knjižice je 1959 izdal Ples (40 str.). Poskrbel je za natis naslednjih del: Albin Škrinjar DJ, Jezus Kristus, Premišljevanja, I, Trst 1962, 418 str., II, Trst 1963, 480 str.; Ludvik Čepon, Bežna srečanja z verami Indije, južnoazijskih dežel in Japonske, Trst 1964, 224 str.; H. Faure, Tolažba vic, Trst 1966, 166 str. Izdal je nekaj občasnih listov za Novi sv. Anton in Marijino družbo, razmnoženi glasili Slovenske dijaške zveze Zarja (1954) in Zarja na Jadranu (1955–56), sodeloval pa prve čase pri M(Trst), dalje pri Našem vestniku, KatG idr. Na RAITrstA je 1962–67 vsako jutro prispeval duhovno misel. Velikokrat je predaval in vodil duhovna srečanja. V novem Marijmem domu je prva leta prirejal nize teol. predavanj uglednih slov. strokovnjakov.

Prim.: Osebni podatki; razni šematizmi in šolska Izvestja; skavtski arhiv; Actes et Documents du Saint-Siège relatifs à la seconde guerre mondiale, V, Rim 1969, 322–23, in Vili, Rim 1974, 391–92; Jakob Kolarič, Škof Rozman, II, Clc 1970, pass., in III, Clc 1977, pass.; J. Prešeren, Marijina družba »Marije Milostljive« v Trstu, Trst 1975, pass.; Dr. Jože Prešeren 70-letnik, SvSl 1. mar. 1979, 3; Nadja Maganja, Trieste 1945–1949, Nascita del movimento politico autonomo sloveno, Trst 1980, pass.; Mariza Perat, Razgovor z dr. Jožetom Prešernom, Pastirček 1982–83, št. 8, 184–86 s sl.; Krotki Bivol (Ivo Jevnikar), Dr. Jože Prešeren zlatomašnik, Jambor 1982–83, št. 8, 22; F.(elicita) V.(odopivec), Dr. Jože Prešeren - zlatomašnik, KatG 14. jul. 1983.

ij