Premru, Lado (1912–1987)

PREMRU Lado (Vladimir), kulturni in prosvetni delavec, r. 12. jul. 1912 v Novem mestu, kjer je bil njegov oče Anton, mizar iz Razdrtega pri Postojni, dve leti zaposlen pri gradnji železnice, mati Karolina Frankovič iz Boke Kotorske, gospodinja, živi v Trstu. Osn. š. v Razdrtem (1918–26), krojaški vajenec in pomočnik v Postojni (1926–31), tu je dve leti obiskoval večerni tečaj obrtne šole (1927–29). 1931 je prišel v Trst in delal v nekaterih krojaških delavnicah, 1933 se je osamosvojil in delal v Ul. Ferriera, nato v Ul. Ginnastica do upokojitve 1974. V Trstu je vsak prosti trenutek posvetil lastnemu izobraževanju in si kot samouk nakopičil znanje zlasti s področja slov. književnosti. Knjige so ga zanimale že v rani mladosti in je prebral vse, kar je dobil v knjižnici gasilskega društva v Razdrtem. V Trstu si je počasi nabavil zelo dragoceno zasebno knjižnico v zamejstvu, v kateri ima redke prvotiske: del Dalmatinove Biblije, prvo in drugo izdajo Prešernovih Poezij, prvo izd. Krsta pri Savici, Kranjsko čbelico, Vodnikovo Pismenost, Ciglerjevo Srečo v nesreči, celotnega Levstika, Jurčiča, Gregorčiča, Cankarja in druge člane moderne, Stritarjev Dunajski Zvon, ves LZ in druga dela do sodobnosti. Ima tudi urbar iz 1690, ki mu ga je odstopil zadnji lastnik Rossettijevega posestva v Razdrtem. Takoj se je vključil v šentjakobsko slov. družbo, ki se je zbirala v gostilni Jadran in prepevala, dokler se je dalo. Sodeloval je v c. pev. zboru pri Sv. Jakobu, ki ga je najprej vodil kpl. I. Omersa, od božiča 1933 pa Vlado Švara in ga dvignil v enega najboljših zborov na Prim. 1938 so ustanovili iz c. pevcev in drugih Narodni zbor. Ta zbor je priredil več izletov v Soško dolino, Idrijo, Vipavo, k Sv. Luciji idr., da je širil slov. pesem. Naštudiral je Kovačevega študenta in ga uprizoril na Lovcu (Trst) v dvoranici Gerdolove gostilne, 1939 je priredil v svoji dvoranici v ul. sv Frančiška javni koncert, mar. 1940 drugega in zadnjega pred vojno. Začela se je vojna, z njo aretacije in konfinacije: med prvimi je bil konf. zborovodja Švara, od 17. jun. do 10. sept. 1943 je bil zaprt v Coroneu P., ker je na svojem domu sprejemal aktiviste OF. Takoj po vojni je začel pev. zbor ponovno delovati in kot prvi je nastopil na slov. radijski postaji že 12. maja. Zbor je postal v jeseni 1945 sestavni del šentjakobskega PD Ivan Cankar, v okviru katerega je bila ustanovljena tudi dramska skupina, tamburaški zbor in knjižnica, za katero je P. prispeval nad sto knjig iz svoje knjižnice. V okt. 1947 je začelo društvo izdajati svoje glasilo Cankarjev listič. Urejal ga je P. in pisal Kotiček za smeh s prirojeno šaljivostjo in satiro. Ko je društvo prenehalo z delom, je P. pristopil k zboru Jacobus Gallus. Bil je tudi prvi preds. po vojni ustanovljene Ljudske knjižnice v Ul. Geppa. - P. je napisal celo vrsto člankov v PDk o slov. pisateljih in pomembnejših kult. dogodkih, da jih je približal bralcem; rad je posvetil tudi v manj znane dogodke. Posegel pa je tudi v zgod., npr. Nečloveška faš. mučenja in brezmejna vera v svobodo (19. jul. 1973). Važni so tudi članki v JKol, npr.: Spomini na stoletnico Gregorčičevega rojstva (1973), Majhni dogodki izza velikih dni (1974), Slov. petje pri Sv. Jakobu (1976), Prepoved slov. pridig in petja pri Sv. Justu leta 1891 (1980). Pisal je tudi v trž. revijo Dan. V PDk sta izšla dva njegova izvirna soneta o Prešernu: Prešernu v grob (9. febr. 1964) in Za Prešernov dan (8. febr. 1970) (omenjena v Prešernovi Bibl., 345). Za svoje kult. delo je dobil Trubarjevo diplomo Zveze kult. organizacij Sje (22. nov. 1982). SKGZ v Trstu pa mu je 15. dec. 1985 podelila Plaketo boja za dolgoletno publicistično delo in aktivnost v korist Slovencev na Tržaškem.

Prim.: Vprašalna pola; J. Koren, Ob 60-letnem življenjskem jubileju L. P., PDk 14. jul. 1972 s sl.; Olga Ban, O kult. in društvenem delu od leta 1927 do danes (pri Sv. Jakobu), Sv. Jakob, Trst 1980, 218–39; Prešernova Bibl., 345; L. P. Trubarjevo priznanje za uspehe pri širjenju bralne kulture, PDk 23. nov. 1982 s sl.; BiblJKol 42.

Jem.