Premrl, Janko (1920–1943)

PREMRL Janko-Vojko, partizanski borec in poveljnik, narodni heroj, r. 29. febr. 1920 v Podnanosu (prej Šembid pri Vipavi), u. v noči od 21. na 22. febr. 1943 na Brinovem griču pri Črnem Vrhu. Oče Franc, trgovec, mati Silva Balanč, učiteljica, sestra Radoslava (gl. čl.). Izhaja iz narodno zavedne slov. družine. V mladosti je veliko bral in si kot vedoželen in bister otrok širil znanje. Stroga in načelna družinska vzgoja, narodno zavedno in antifaš. vzdušje, ki je vladalo v družini, ter prirojena upornost so P. že v mladosti utrjevali značaj. Svoj odnos do it. okupacije in faš. je pokazal še kot učenec osn. š., ki jo je obiskoval v domačem kraju. Znan je njegov odpor do uniforme faš. mlad. organizacije Ballila. Po končani osn. šoli je obiskoval Avviamento Commerciale v Gor. in dopisno Scuole riunite per corrispondenza iz Rima. Veliko se je tudi sam izpopolnjeval, učil se je tujih jezikov, matematiko, astronomijo itd. Ukvarjal se je tudi s športom in krepil telo. 1940 je pričel služiti vojaški rok v južni It. (Sicilija in Campania). Ob izbruhu sovražnosti z Jslo je bil na dopustu. Tedaj so it. oblasti po v naprej pripravljenih seznamih polit. nezanesljivih in nevarnih oseb aretirale in zaprle njegove starše, njega pa odposlale k vojakom. Jeseni 1941 je bil P. na bolniškem dopustu. Tedaj se je seznanil z osvob. gibanjem. Vanj se je vključil v začetku 1942, ko si je ponovno izposloval dopust. 2. febr. 1942 je postal partizan Pivške čete. Sodeloval je v njenih akcijah. 18. apr. 1942 se je s svojim vodom boril na Nanosu, zatem je deloval na Trnovski planoti in v zgornji Vipavski dolini. Postal je poveljnik Vipavske in nato Trnovske čete. Hrabrost, moralne vrednote, vojaško znanje in uspehi Trnovske čete tako pri vojaških akcijah kakor pri pridobivanju novih part. borcev so krepili P-ov ugled. Še za življenja je postal legendarni prim. part. junak in simbol boja. Jun. 1942 je posebno sodišče za zaščito države, ki je v Rimu sodilo na Nanosu zajetim part. in drugim ujetim somišljenikom osvob. gibanja, obsodilo P. v odsotnosti na smrt. Dne 20. avg. 1942 pa je goriška prefektura razpisala tiralico za P. in obljubila visoko nagrado tistemu, ki bi ga ubil ali zajel. To je še povečalo P-ov ugled. 2. febr. 1943 je štab Alpske operativne cone preuredil poveljniški sestav Soškega odreda in P. imenoval za poveljnika Gregorčičevega bataljona. Še preden je P. izročil vodstvo Trnovske čete svojemu dotedanjemu namestniku Alojzu Cotiču-Borisu, je v zvezi s poveljem štaba Soškega odreda o uničenju manjših sovražnikovih postojank v Trnovskem gozdu zasnoval napad na postojanko it. gozdnih miličnikov, ki je bila okrepljena z vojaki pehotne divizije Veneto in se je zavoljo part. groženj nameravala 15. febr. 1943 umakniti z območja. Z dvema skupinama borcev je P. v zasedi pričakal it. posadko in jo napadel. Med napadom, ki ga je tudi sam vodil in usmerjal, je bil ranjen. Part. so potem, ko je bil P. ranjen, napad prekinili in se umaknili v četni tabor na Brinovem griču. Hudo ranjenemu so part. poskušali preskrbeti zdravniško pomoč. Ker zdravnik iz Idrije ni prišel, so prosili glavno poveljstvo slov. part. čet v Polhograjskih dolomitih, vendar je bila zdravniška pomoč predaleč, smrt pa preblizu. Štirje borci Trnovske čete so ga skrivaj pokopali na Brinovem griču pri Črnem Vrhu. Ko je P. ležal smrtno bolan, ga je sekretar CK KPS Franc Leskošek-Luka, ki je bil na poti na Glavno poveljstvo, sprejel v KPS. Med tem časom so P. imenovali tudi za poveljnika prim. narodnoosvob. brigade »Andrej Laharnar«, ki je po P-ovi smrti in zaradi nove preureditve part. vojske na Prim. niso ustanovili. P-ova smrt je bila hud udarec za NOB na Prim. Štab Prim. operativne cone je P. proglasil za narodnega heroja 18. mar. 1943. Tedaj je tudi ukazal, naj se drugi bataljon Severnoprim. odreda poslej imenuje Vojkov bataljon. 1. okt. 1943 je Operativni štab za zapadno Sjo ustanovil 16. SNOB in jo imenoval po P. Njegovo ime so nosile tudi druge ustanove NOB in tudi danes ga nosijo nekateri objekti (spominska koča na Brinovem griču, planinski dom na Nanosu itd.) in javne ustanove (osn. š. v Kopru, v Črnem Vrhu nad Idrijo itd.). Jeseni 1945 so P-ov grob prekopali, posmrtne ostanke so prepeljali na pokopališče v Ajdovščini. 25. febr. 1946 so jih prenesli na pokopališče v rojstnem kraju, od tu pa so bili 1949 položeni v grobnico narodnih herojev v Lj. Spomenik ima P. na Nanosu (avtor M. Keršič-Belač), v Kopru (avtor J. Pohlen) in v Podnanosu (avtor M. Pogačnik), spominske plošče v Idrijski Beli, v Idrijskem Logu in v Podnanosu. Za narodnega heroja je bil ponovno potrjen 28. apr. 1944; njegovo part. ime je Vojko.

Prim.: Narodni heroj Janko Premrl-Vojko. Izdal POOF za Slov. Prim., 1944 (razne part. tehnike); Za Vojkom, glasilo XVI. SNOB Janka Premrla-Vojka (spominska izdaja), 1944; F. Bevk, V spomin narodnemu heroju Janku Premrlu-Vojku, Trst 1949; I. Renko, Vojkov vod, Koper 1953 (1973²); S. Petelin, Kronika Vojkove brigade, Lj. 1963, pass.; L. Bezlaj-Krevel, Za Vojkom, Nova Gor. 1968; Radoslava Premrl, Moj brat Vojko, Zaliv št. 2/3 - 37, 1966–72; T. Pavšič, Junak Vojko, Sreč 37–38/1972, 6–7; T. Ferenc, Komu nagrado za Vojkovo glavo, Borec, št. 2, 1973, 81–84; F. Škerl, Zadnji tedni Vojkove part. dejavnosti, Borec, št. 2, 1973, 66–80; Isti, Nekaj pripomb k Vojkovi smrti, Borec, št. 6–7, 1973, 406–07; Narodni heroji Jsle, Bgd 1975, 2, 111; T. Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo, Lj. 1983, pass.; GorLtk 7/1980, 199–202.

Plah.