Predan, Izidor (1932–1996)

PREDAN Izidor - DORIČ, kulturni in politični delavec, pesnik in pisatelj, r. 7. maja 1932 na Gorenjem Bardu (občina Grmek) v Benečiji. Oče Andrej, kmet, mati Ana Chiabai, kmetica iz Gorenjega Grmeka. Z materino pomočjo je že kot otrok začel brati slov. povesti iz zbirk Družbe sv. Mohorja in vzljubil slov. jezik. It. osn. š. je dokončal v bližnji vasi Platac. V številni in siromašni Štefanovi družini (Dorič je bil deseti in zadnji sin) so si pomagali kot dninarji in tudi P. je služil nekaj časa za hlapca pri kmetu v sosednji vasi, ko še ni bil dopolnil 14 let. Vedno je rad segal po knjigah in z narodno zavestjo je rasla v njem tudi polit. zavest, da brez odprave socialnih krivic ne bo miru, ne bo pravice za najširše sloje človeštva. Zato je postal komunist, še prej pa je deloval v naprednih slovenskih organizacijah. Že 1948, ko mu je bilo 16 let, je postal odgovoren za Zvezo slov. mladine v Benečiji v sklopu Gorice in Benečije. Ta odgovornost mu je bila potrjena tudi na ustanovnem kongresu DFS (Demokratična fronte Slovencev) 1. maja 1949. Ko so 1950 ustanovili konzorcij za izdajanje Matajurja, je bil med ustanovnimi člani in tudi že član uredništva. Zaradi slovenstva ter jasne in odločne časnikarske besede je bil preganjan in se je moral braniti na sodiščih. Bil je tudi večkrat zaprt, največ časa od 23. okt. 1953 do 7. maja 1954. Ko se je vrnil iz zapora, je bil maja 1954 izvoljen za tajn. SFS (Socialistične fronte Slovencev) za videmsko pokrajino. Okt. 1955 je bil med ustanovitelji prvega slov. kult. društva Benečije - društva Ivan Trinko v Čedadu. Več let je vodil to društvo kot tajn. in še več let potem kot preds. (od 1960 do 1974). Kot prvi je organiziral Dan emigranta (zdaj tudi Dan slovenske kulture) 1964 in bil pobudnik t. i. Kamenice (1971), tj. srečanje sosednjih narodov. Bil je delegat Benečije na ustanovnem občnem zboru SKGZ in kasneje izvoljen v glavni in izvršni odbor in večkrat izvoljen za podpreds. te krovne slov. organizacije v It. Bil je tudi član teritorialnega odbora SKGZ za videmsko pokrajino. 1956 je bil izvoljen v obč. svet v Grmeku. Na listi KPI je dvakrat kandidiral za deželni svet F-JK in enkrat za videmsko pokrajino. 1956 je opravil kot privatist nižjo maturo na slov. sred. š. v Trstu. Več let je bil član pokraj. in dežel. odb. Zveze kmetov (Alleanza coltivatori) in v tem svojstvu organiziral socialno pomoč kmetom v okviru društva I. Trinko, kar je postalo kasneje zaslužen patronat INAC v Čedadu, ki nudi pomoč našim kmetom in predvsem našim emigrantom. P. je tajn. ANPI za vzhodno Benečijo. Od 1. januarja 1974 do konca leta 1985 je bil glavni in odgovorni ur. Novega Matajurja. Piše črtice, novele, pesmi. Stalno sodeluje na festivalu beneške pesmi v Lesah (Senjan beneške piesmi). Poznan je predvsem kot avtor narečnih dram in komedij, ki jih je večinoma uprizorilo Beneško gledališče predvsem na Dnevih emigranta v Čedadu: Modar hlapac (1970), ki ga je igralo SSG iz Trsta (ponovitev v Čedadu 1979, Beneško gledališče); Beneška ojcet (1976); Emigrant (1977); Žganjarji (1978); Kaplan M. Čedermac (priredba iz Bevkove knjige) (1980); Prepoved (1985). Večkrat je P. v Beneškem gledališču igral glavne vloge. Po radiu Trst A so bile izvedene vse njegove drame in komedije, Emigrant pa celo na lj. TV. P. je zaslužen tudi zato, ker je bil med tistimi pobudniki, ki so ustanovili Beneško gledališče in je bil tudi njegov preds. Avtor je besedila znane beneškoslovenske himne S strani Matajurja, ki jo je uglasbil Ubald Vrabec. P. je največ pisal po časopisih in revijah (PDk, Matajur, NMatajur, TKol, JKol); v Matajurju in NMatajurju ima že več let staro in priljubljeno satirično rubriko Piše Petar Matajurac. Napisal in objavil je v PDk novelo Usodni intermeco, ki je bila kasneje ponatisnjena v Matajurju; v knjižni obliki je izšla njegova povest Mali Tonček noče biti »sclav« (Trst 1971); deset njegovih pesmi je objavljenih v zbirki Oj božime (Čedad 1966), ki jo je sestavil Anton Birtič-Mečanac; besedila P-ovih pesmi (6) za »Senjan beneške piesmi« so v zbirki Pustita nam rože po našim sadit (Trst 1984). Pomembna je tudi njegova predavateljska dejavnost o problematiki Benečije: 1966 na študijskih dnevih v Dragi (Trst) in na več krajih, predvsem po Sji, v Trstu in Gor. Imel je referat na manjšinski konferenci v Trstu (1974) in nastopil je tudi na konferenci o etnično-jezikovnih skupinah v Vidmu 1978. Za svoje delovanje je dobil več priznanj: odličje OF 1971, odličje boja in dela SKGZ 1979, medaljo za hrabrost predsedstva SFRJ 1981, odličje svobode z zlatim listom, ki mu ga je dala ZKO Sje 1979, »garibaldinsko zvezdo« od VZPI-ANPI 1978.

Prim.: J. Koren, I. Predan-Dorič se je srečal z Abrahamom, PDk 8. maja 1982 s sl.; osebni podatki; Gorazd Vesel, Pogovor z I. Predanom..., PDk 22. mar. 1983 s sl.

B. Z.