Požar, Anton (1861–1933)

POŽAR Anton, duhovnik, publicist, r. 7. apr. 1861 v Gočah na Vipavskem, u. 17. okt. 1933 v Koprivi na Krasu. Oče Ivan, kmet, mati Frančiška Nabergoj, gospodinja. Osn. š. v Gočah, gimn. v Trstu, bogoslovje v Gor., posvečen 10. sept. 1884. Na U v Gradcu je 1897 doktoriral iz cerkv. in civilnega prava. Služboval je: kpl. v Žminju v hrv. Istri (okt. 1884 - 6. febr. 1886), istočasno tudi kpl. v kraju Cere; župn. uprav. v Žminju (od 6. febr. do jul. 1886); župn. uprav. v Gologorici (jul. 1886 – 21. dec. 1887), istočasno je upravljal še župnijo Paz; žpk v Pazu (21. dec. 1887 - sept. 1891); upravljal je tudi župnijo Gologorico, a službama se je odpovedal; kpl. v Pregarjah v dekaniji Jelšane (sept. 1891 - 4. nov. 1897); od 4. nov. 1897 do 4. sept. 1898 je bil v pokoju; od 4. sept. 1898 do 5. jan. 1903 kpl. v Ricmanjih na Tržaškem. - Kot kpl. v Ricmanjih je bil glavni pobudnik za bogoslužje v staro-slovan. jeziku. Povod za to je bil stari glagolski misal iz leta 1483, ki ga je bil njegov prednik, upokojeni duhovnik Jos. Sancin, našel v arh. v Ricmanjih in je bil takrat shranjen v škof. ordinariatu v Trstu. Po smrti škofa dr. And. Šterka (17. sept. 1901) si je P. prizadeval, da bi dobil glagolaki misal nazaj v Ricmanje, in je tudi uspel (16. dec. 1901). Misal naj bi bil dokaz, da je bilo v preteklosti glagolsko bogoslužje doma tudi v Ricmanjih. Zalo je prosil grško-katol. škofa Julija Drohobeckega iz Križevcev na Hrv. za prestop v grško-katol. obred. Škof je bil temu načrtu naklonjen in je sam prišel v Ricmanje, kjer so ga sprejeli domačini z vsemi častmi. Vendar so dovoljenje za ta prestop zavrnili v Rimu. P. je kar sam uvedel v ricmanjsko cerkev glagolico, ki pa nima nobene zveze z uniatskim obredom. Ko je prišel avg. 1902 v Trst novi škof, Dunajčan Frančišek Nagl, je zahteval od P. pojasnila za ta svoj korak in potrebnih listin svojega prednika, na katerega se je P. rad skliceval. Ker takih listin ni bilo in ker se ni hotel škofu pokoriti, ga je ta 5. jan. 1903 razrešil službe in ga suspendiral »a divinis« (do jun. 1906 in od jul. 1907 do 1910). P. se je umaknil v zasebno življenje, vendar je ostal še nekaj časa v Ricmanjih. S tem je dal vaščanom priložnost, da so iskali novih poti do priznanja svojega bogoslužja. Prišlo je tudi do stikov s pravoslavno hierarhijo, vendar do samega prestopa v pravoslavje ni prišlo. Tako se je začela tako imenovana »ricmanjska afera«, ki je tedaj močno razburila duhove na Tržaškem in še drugod, ko so vaščani sami upravljali cerkvene zadeve (poroke, pogrebe) po svojem županu Ivanu Berdonu, ki je imel zato težave tudi na sodniji. Vsa zadeva je trajala skoraj deset let in se je uradno zaključila 1910, ko so domačini iz Ricmanj in Loga sprejeli novo župnijo, vse drugo pa se je vrnilo na staro. P. se je medtem umaknil v Trst, kjer je bil sour. lista Edinost (1904–12). 1912 je sprejel službo upokojenega duhovnika v Koprivi na Krasu, kjer je tudi umrl. Zapustil je bogato knjižnico, ki je bila najprej prenesena v Tomaj, zdaj pa se hrani v Malem semenišču v Vipavi.

Prim.: Arh. žup. urada v Gočah in Ricmanjih; ŠkATrst; trž. šematizmi; Ang. Kosmač, 70 let župnije v Ricmanjih, KolGMD 1975, 54–67; T. Simčič, Jakob Ukmar, Gor. 1986, pass.

K-ač