Pozzetto, Marko (1925–2006)

POZZETTO Marko, umetn. zgod., univ. prof., r. 26. apr. 1925 v Lj., živi v Trstu. Družina očeta Dominika, tehnika, je bila iz Gradeža, a je živela v Dalmaciji, mati Vera Hribar. Po njeni smrti je 1929–36 živel pri njenem svaku dr. Izidorju Cankarju, dokler ni odšel ta kot veleposlanik v Argentino. Pri ustanovitelju slov. umetnostno-zgodovinske šole je »tako rekoč srkal njegove neverjetno napredne ideje filozofije umetnosti«, kar mu je določilo življenjsko pot. Osn. š. je obiskoval v lj. Marijanišču, gimn. v Splitu (2 leti), Bolu na Braču (2 leti) in Lj., kjer je 1943 maturiral na III. realni gimn. za Bežigradom. Ob koncu vojne je odšel v Rim, da bi srečal Iz. Cankarja, ki pa je bil že v Bgdu, od nov. 1945 pa v Atenah. Ostal je pri sorodnikih v Gradežu, se vpisal na U v Benetkah in se preživljal kot delavec na plaži in pri bonifikacijah, kot tolmač, hotelski uslužbenec ipd. 1955 se je preselil v Turin, kjer se je 1960 poročil z Gabriello Colombo in kjer sta se jima rodila Barbara in Luca. Na turinski politehniki je 1968 dovršil arhitekturo z obširno disertacijo o arh. Jožetu Plečniku in dunajski umetnostnozgod. š. Otta Wagnerja, katere tretjina je istega leta izšla v knjigi. Že 1969 je začel univ. pot v Inšt. za zgod. arh. Fak. za arh. turinske politehnike in opravil izpit za docenco. V Turinu je predaval zgod. arh. do 1977–78. Z akad. letom 1976–77 je začel predavati na Inšt. za arh. in urban. Fak. za inž. trž. U, kjer je od 1978–79 prof. zgod. arh. Na obeh U je več let predaval tudi nekaj pomožnih predmetov. V Trstu je uvedel redne izmenjave z U v Lj., Gradcu in na Dunaju. V arhitektu vidi P. humanista-tehnologa, ki teži k umetnosti, mora pa odgovarjati družbeno polit. razmeram; arh. je »arehitectura perennis«, ker ostane za človekovo pojmovanje in čutenje bistveno nespremenjena v dobrem ali slabem pomenu besede, je pa sama vzrok modifikacij (slavnostni govor ob podelitvi Plečnikovih priznanj v Nar. galeriji v Lj. 4. mar. 1985). - P-ovo plodno znan. delo obsega od 1966 do 1986: 10 samostojnih knjig v it. in nem.; 3 it. TV dokumentarce za trž. sedež RAI; okoli 80 razprav, člankov, referatov, recenzij in vodnikov v it., slov., nem., hrv. in drugih jezikih v brošurah, zbornikih in revijah (pomembnejše it.: Dibattito Urbanistico, Aria & Acqua, Felix Ravenna, Studi Piemontesi, Iniziativa Isontina, Lotus International, La Bora, Antichità Altoadriatiche, Rivoli, Studi Goriziani, L'Architettura - Cronache e Storia, Critica d'Arte, Piemonte Vivo, Ricostruire, L'Industria Italiana del Cemento, Parametro, Histria Historica; slov.: Sinteza, JKol, M(Trst), Arhitektov bilten; okoli 50 prispevkov za kult. strani dnevnikov (Gazzetta del Popopo, Turin 1978–80, PDk 1978, L'Ora, Palermo 1982–85, Picc. 1979–86); predavanja, udeležba pri okroglih mizah in simpozijih v It., Jsli, Avstr., ZRN, Češkoslovaški; priprava ali strok. sodelovanje pri nekaterih zelo odmevnih razstavah (popolna bibl. v arh. PSBL). - P. posveča svojo pozornost v prvi vrsti preučevanju vpliva dunajske umetnost. zgod. šole Otta Wagnerja na arh. 20. stol. v Sred. Evropi in podrobni analizi pomena Maksa Fabianija (PSBL I, 338–339) ter Jožeta Plečnika. Z 20-letnim delom ju je predstavil zahodnoevr. kult., z njima pa sploh slov. arh., o kateri je v omenjenem slavnostnem govoru dejal, da zdrži »kakršnokoli primerjavo s tujino, kar je približno enak čudež, kot je dejstvo, da je Slovenija dala Evropi in svetu pred 90 leti Plečnika in Fabianija«. Dosegel je, da se za oba arh., ki sta bila v sami Sji premalo cenjena, zanima svetovna arhitektonska kultura. Fabianiju je posvetil prvo knjigo Max Fabiani architetto (Gor. 1966, 297 str.). Takrat je tudi pripravil razstavo z istim naslovom, ki je bila od apr. 1966 do jan. 1967 na ogled v Turinu, Trstu, Gor., Vidmu, Lj. in na Dunaju. Sestavil je še vodnik po razstavi, ob tem in pozneje pa o Fabianiju pripravil vrsto predavanj, razprav in člankov, tudi o spet aktualni vodni poti Jadran-Donava, 1980 pa polurni TV dokumentarec. 1982 je na pobudo dežel. uprave F-JK začel pripravljati za trž. obč. razstavo o urban. in regionalnem načrtovanju M. Fabianija. Zbral je gradivo v It., Jsli, Avstriji, Šleziji in Češki, vendar zaradi še nerazčiščenih zapletov zaenkrat ni prišlo do razstave, v krtačnih odtisih pa mu je ostala štirijezična zbirka Fabianijevih teoretskih spisov La cultura urbanistica e il piano - Scritti scelti di Max Fabiani. Na Dunaju je 1983 izdal monografijo Max Fabiani, ein Architekt der Monarchie (206 str.), ki mu je prinesla redko avstr. nagrado: Tehniška U na Dunaju mu je za življenjsko delo podelila 2. dec. 1985 svoje najvišje priznanje, kolajno Johann Joseph Ritter von Prechtl. Ko so Fabianijeve posmrtne ostanke 11. febr. 1984 prenesli iz Gor. v družinsko grobnico v Kobdilj, je imel P. spominski govor. Za 20. srednjeevr. kult. srečanje v Gor. je sept. 1986 pripravil razstavo Fabianijevih razglednic in katalog Max Fabiani (1865–1962) (Gor. 1986, 46 st.). Plečniku je P. po disertaciji posvetil knjigo Jože Plečnik e la scuola di Otto Wagner (Turin 1968, 171 str.), za katero je kot prvi prejel Plečnikovo priznanje 23. jan. 1975 v Lj. 1983 je kot strokovnjak sodeloval pri Plečnikovih dnevih v Lj. Ob ostalih razpravah velja omeniti predstavitev Plečnikovih del v it. in angl. (Žale - Obitorio giardino/Žale - Obitorium Garden, Lotus International, št. 38, Milan 1983, 107–12; slov. prevod v M(Trst) 1984, 12–14). Glede Wagnerja in njegove šole je prvo P-ovo večje delo prevod in komentiranje temeljne arh. študije v knjigi Otto Wagner - Architettura moderna (Turin 1976, XLVI + 189 str.). Leta 1979 je za trž. obč. pripravil razstavo o Wagnerjevi šoli, ki je po Trstu obiskala že Rim, Gradec, Zgb, Osijek, Lj., Bgd, Sarajevo, Mrb., Čakovec, Reko, Bologno, Dunaj, Innsbruck, München, Salzburg in Prago ter doživela 190.000 obiskov in velik odmev v tisku. P. je ob tem uredil knjigo La scuola di Wagner - Idee - Premi - Concorsi (Trst 1979, 2. izd. 1981, 270 str.) in nem. izd. Die Schule Otto Wagners 1894–1912 (Dunaj-München 1980, 256 str.), vodnike v it., hrv. in nem., vrsto člankov in predavanj. Na beneškem bienalu 1984 je bil v znanstv. odboru razstave Le arti a Vienna dalla Secessione alla caduta dell'Impero asburgico in je za njen katalog napisal splošno študijo o tem obdobju, prikaza o šolah politehnike in Wagnerja ter 13 biografij. V Gor. je bil 1986 koordinator srednjeevr. kult. srečanja, posvečenega Dunajski šoli. Takrat so prvič enakopravno razpravljali z mednar. udeležbo o njenem vplivu v vseh nekdanjih a.-o. predelih, P. pa je predaval o Dunajski šoli in periferijah. - Drugo področje P-ovega dela je preučevanje tiste it. arh. med obema vojnama, na katero je zgodovinopisje pozabilo, kot tudi odkrivanje manj znanih arh. Tako je pionirsko preučil primer urbanistike industr. velemesta z monografijo La Fiat Lingotto - un'architettura torinese di avanguardia (Turin 1975, 86 str.). V Vidmu je 1981 sodeloval pri razstavi o arh. Aloisiu in zanjo pripravil katalog La vita e le opere dell'architetto udinese Ottorino Aloisio (Firence 1977, 260 str.), 1980–82 pa pri pripravah na mednar. simpozij (1981) in razstavo (1982) o arh. Raimondu D'Aroncu, za katero je pripravil TV dokumentarec, z Elettro Quargnal pa katalog D'Aronco architetto (Milan 1982, 242 str.). V razpravah in člankih so obravnavani še: Umberto Cuzzi, Alberto Sartoris, Gino Levi-Montalcini, Luciano Baldassari, Annibale Rigotti idr. - Tretje, bolj teoretsko področje P-ovega dela je raziskovanje proporcev in modelov v arh. glede na geometrijo in filozofijo. O tem je objavil dve študiji o gradeški arh.: Appunti sul problema della configurazione spaziale delle basiliche eliane di Grado (Felix Ravenna 1972, 235–60) in Ipotesi sui presupposti teorici delle architetture eliane di Grado (Antichità Altoadriatiche, Videm 1980, 297–307). V it. je prevedel še pomembni teoretski razpravi Tineta Kurenta. - Na četrto mesto bi lahko končno uvrstili P-ovo veliko pozornost do krajevnih arh. posebnosti, prej v Piemontu, zdaj v Trstu in F-JK. V Piemontu je s sodelavci vodil niz razstav Piemonte da salvare (1967–71). Pripravil je uvodno delo, uredil posebne, samostojne razstave v 17 mestih in krajih Piemonta, sodeloval še v 4 krajih ter pripravil sklepno razstavo v Turinu s prikazom 406 utrjenih zgradb v deželi. Sestavil je katalog Piemonte da salvare (Turin 1970, XV + 189 str.), članke in predavanja. V letih 1969–70 je vodil poskusno pregledovanje kult. dobrin v turinski pokr. Kot piemontski dežel. tajnik združenja za varstvo kult. in naravnega bogastva Italia Nostra je 1971 uspešno nastopil proti prenosu piemontskih judovskih sinagog v Izrael. Sodeloval je nadalje pri kongresu Societè Francaise d'Archeologie, ki je bil 1971 posvečen Piemontu (zbornik z nekaterimi P-ovimi prispevki Congrès archéo-logique du Piemont je izšel v Parizu 1978). O Trstu je objavil več člankov in imel vrsto predavanj. Deželne arhitekte je orisal v skupinskem delu Arte del Friuli-Venezia Giulia 1900–1950 (Pordenone 1982, 357–417). Sestavil je prvi oris zgod. trž. arh. Annotazioni per una storia dell'architettura moderna a Trieste (Parametro, Bologna 1984, monogr. št. 133, 14–49; v tisku je predelana slov. izd.; v monogr. št. 135, Bologna 1985, pa je obdelal Furlanijo). Obravnaval je tudi ladijsko arhitekturo. Ob 2000-letnici nabrežinskih kamnolomov je za it.-angl. zbornik I marmi del Carso triestino (Trst 1985) prispeval razpravi Un significativo impiego in età postromana: il Mausoleo di Teodorico (34–36) in La diffusione da Trieste all'impero asburgico (42–56). Koordiniral je delovno skupino za preučevanje Miramarskega parka pri Trstu in objavil študijo II parco di Miramare ieri e domani - Storia, idee, ipotesi (Un giardino in riva al mare, Trst 1986, 1–19).

Prim.: Osebni podatki; Marco Pozzetto, Curriculum dell'attività didattica e scientifica, Elenco delle pubblicazioni. Trst 1985; Arhitektov bilten, Lj. 1985, št. 75/76, 4–5 s sl.; Rudolf Wurzer, Laudatio za Marka Pozzetta, Most 1986, št. 73/74, 16–19 s sl.; Vladimir Vremec, Intervju z Markom Pozzettom ob pomembnem mednarodnem priznanju, prav tam 23–30.

ij