Potočnik, Herman (1892–1929)

POTOČNIK Herman, pionir raketne in vesoljske tehnike, r. 12. dec. 1892 v Pulju, u. 27. avg. 1929 na Dunaju. Oče Jožef (1841–94) iz okolice Slovenj Gradca je bil zdravnik v a. o. vojni mornarici v Pulju, udeležil se je bitke pri Visu in ob upokojitvi dosegel generalski čin (štabni zdravnik). Mati Minka Kokošinek je bil hči mrb. veletrgovca. P. je imel brata Adolfa in Gustava, oba mornariška častnika, in sestro Franzi, poročeno z mrb. zobozdravnikom dr. Antonom Valentinčičem. Po očetovi smrti, ko je bilo P. šele dve leti, se je družina preselila v Mrb. Sred. š. je obiskoval v Hranicah na Moravskem, tehn. inž. vojno akad. v Modlingu (1910–13). 1913 je postal poročnik, specialist za mostovne in železniške gradnje. 1915 je dobil nadporočniški čin. V vojni je bil najprej na srbskem bojišču, nato v Galiciji, Srbiji in Bosni, naposled je prišel na soško bojišče in doživel prodor do Piave. Že 1919 so ga zaradi bolezni (jetika) upokojili s stotniškim činom. 1918 se je vpisal na Tehn. visoko š. na Dunaju, smer strojništvo, kasnejša specializacija raketna tehnika; 1922 je absolviral, 1925 diplomiral in postal inž. Že kot študent je deloval v letalskem društvu na U v odd. za raketno tehniko. Po koncu študija se je tej usmeritvi popolnoma posvetil; ni se zaposlil, marveč je (v veliki bedi) živel pri bratu Adolfu na Dunaju. Njegove ideje o osvajanju vesolja so se zdele sodobnikom preveč fantastične, resno ga je jemal le krog okoli Hermanna Obertha v Nemčiji, kar je P. še bolj usmerilo severno od domovine njegovih prednikov; privzel je psevdonim Noordung. Tako je podpisal tudi svoje edino knjižno delo, ki je nastajalo v tekmi s smrtjo, a je še doživel njen izid 1929. Knjižica Das Problem der Befahrung des Weltraums (Problem vožnje po vesolju) vsebuje ok. 120 tipkanih strani teksta in 100 risb ter ilustracij, ki so prav tako P-ovo delo. V ponatisu je izšla v nem. še 1938, deloma so jo prevedli v ruščino, slovenski prevod je napovedan za 1986. Ovrednotena je kot eno temeljnih del na svojem strok. področku, bila je učbenik generaciji, ki je spravila astronavte izven zemeljske atmosfere in težnosti ter naposled na Mesec. P. je napovedoval vse te dogodke in način njihove uresničitve, pa tudi še neuresničene podvige. V začetku svoje knjige se ukvarja z raketo kot vesoljskim vozilom, z njeno izstrelitvijo, letom v vesoljski prostor in vrnitvijo. Predvidel je raketoplane, vendar ne le kot vesoljska vozila, marveč tudi za medcelinske polete. Ko je obravnaval umetne zemeljske satelite, si je zamislil geostacionarni satelit, ki bi z zemeljski enako kotno hitrostjo neprestano lebdel nad isto točko pribl. 36 tisoč km nad ekvatorjem; takšne satelite izstreljujejo v vesolje od 1963 in so postali nepogrešljivi v planetarnih komunikacijah. Ni pa še uresničena druga originalna P-ova zamisel za obljudeno vesoljsko postajo, ki bi v breztežnosti z vrtenjem okoli središčne točke ustvarjala na obodu umetno težnost, enako zemeljski. V takšnih orjaških kolesih ali votlih valjih naj bi potovali ljudje generacija za generacijo proti oddaljenim ciljem v vesolju. Napovedal je ne le polete do planetov našega osončja, marveč tudi proti zvezdam, vendar šele z novo tehnologijo, v kateri je predvideval jedrski ali fotonski pogon raket. Vendar pa P. ni bil le tehnični navdušenec, ampak predvsem človekoljub. Skrbno je pretehtal vse nevarnosti, ki preže na človeka v vesolju, in predvidel tudi tehn. rešitve teh problemov, tako da si je pridobil tudi pionirske zasluge na področju vesoljske medicine. Zapisal je, da bi bila potovanja v vesolje in bivanja v njem nesmiselna, če bi ne bila koristna za človeštvo, in tudi predlagal, kako bi lahko koristila (znanstveni poskusi in opazovanja, nadzor nad dogajanjem na zemlji in njegovo usmerjanje, oskrba zemlje s sončno energijo z velikimi zrcali itn.). Svaril pa je pred možno vojaško zlorabo vesoljske tehnike: rakete lahko nosijo smrtonosne naboje tudi globoko v nasprotnikovo zaledje, pred pogledi iz vesolja ni mogoče ničesar skriti, na tako odkrite cilje na zemlji pa je mogoče delovati uničevalno z najstrahotnejšim učinkom. Nasprotno pa bo koristna uporaba raketne in vesoljske tehnike omogočila človeštvu razširjanje po vesolju in s tem vrhunsko samouresničitev. Dandanes cenijo P. ne le zaradi posameznih originalnih zamisli, marveč predvsem kot sicer fantastičnega, pa vendar – kot kaže že doseženo in tudi načrtovano – realnega stratega človekovega prodiranja v izvenzemeljski prostor.

Prim.: Hermann Noordung (= H. P.), Das Problem der Befahrung des Weltraums, Berlin 1929, ponatis 1938; prvi odziv v strok. literaturi: H. Oberth, Wege zur Raumschiffahrt, Berlin 1929; nato obravnavan v številni literaturi, npr. v prispevku W. v. Brauna: World astronautic's encyclopedy, Larousse, Paris 1966 (»P-ova knjiga je bila pravzaprav učbenik meni osebno... in ostalim graditeljem vesoljskih vozil... H. P. sodi nedvomno med vesoljske pionirje, ki so prispevali levji delež za uresničevanje vesoljskega programa.«); Aleksej Leonov, sovjetski kozmonavt in prvi človek, ki je v skafandru izstopil v vesolje (»Slovenski inženir z dunajsko diplomo, inž. Potočnik, se je tudi zavedal, kako bodo človeštvu koristile izkušnje pri prodiranju v vesolje tudi v vsakdanjem življenju.«); Österreichisches biographisches Lexicon, Dunaj 1981; prva omemba pri Slovencih: L. Čermelj, Z raketo v vesolje, Lj. 1959, 66–68; prva celovita predstavitev P-ega življenja in nadroben opis P-ove knjige: S. Sitar, H. P., 1–4, Življenje in tehnika 1981, št. 7–8, 9, 10, 11; slov. prevod P-ove knjige je napovedan pri SM v Lj. 1986, prevod P. Srakar, spremna beseda S. Sitar.

SAS