Pohlen, Jože (1926–2005)

POHLEN Jože, kipar, slikar, r. 19. mar. 1926 v Hrastovljah, živi iv Strunjanu. Oče Andrej, kmet, mati Uriša Richter. Osn. š. je obiskoval v Hrastovljah. Vaški učitelj Dionizij Čibej (Dionisio Cibeo) je v njem zgodaj odkril nadarjenega risarja in ga začel usmerjati. V 4. in 5. razr. ga je učila Tirolka Inge Müller iz Kufsteina, ki je posredovala pri družini Noerpel-Krauss, da mu omogočijo šolanje na Istituto d'Arte v Firencah. 1945 je po šestletnem bivanju v Toscani zaključil šolanje na kiparskem oddelku, ki sta ga vodila Giuseppe Albano in Bruno Innocenti. Za zaključni izpit je izklesal iz carrarskega marmorja figuro vola. V prvi generaciji študentov na ALU v Lj. je bil v razr. Borisa Kalina, nato pri Zdenku Kalinu in Karlu Putrihu ter dve leti pri Frančišku Smerduju. Pri Smerduju se je nato izpopolnjeval po diplomi (1951). Za diplomsko delo je oblikoval ženski akt v mavcu. Prvo službo je nastopil kot pedagog na it. gimn. v Kopru (1951). Nato je služboval na slov. gimn. in učiteljišču. Z nekaterimi prekinitvami je pedagoško delo povezano z njegovim življenjem do danes. V času specializacije pri F. Smerduju sta s Koprčanom Orestom Dequelom dokončala kip Franceta Prešerna v Kranju (1951). Drobna plastika je zanimala v začetku P. tako, da je v polni meri posnemala tudi intimni lirični občutek, ki je osnovna značilnost v opusu kiparja Smerduja. Prvo odstopanje od močnega Smerdujevega vpliva zasledimo v treh velikih reliefih v mavcu, ki prikazujejo zgod. naselitve istrskih Slov. ob razstavi »Slovenci ob Jadranu«, ki je bila v koprskem muzeju (1952). Opus risb iz tega časa potrjuje novo usmerjenost slikarja in kiparja, ki teži k arhaiziranju forme in preprosti stilizaciji. Figuralika žene in njeno simbolično poslanstvo ter živalske podobe, ki jih je predstavil v koprskem gledališču (1954), so bile ugodneje ocenjene v risbah, akvarelih in temperah kakor v kiparskem opusu, ki je nosil še močan odsev Smerdujevih skulptur. Poseben vtis so napravile risbe s tušem na mokri podlagi, ki so kasneje postale stalni spremljevalec mojstrovih snovanj. Razstava v lj. Mali gal. (1955) pomeni prvo večjo afirmacijo mladega umetnika. Razstava v muzeju v Kopru (1957) je predstavila celotno P-ovo produkcijo, ki obsega monotipije, grafike, olja, tempere in risbe ter malo plastiko. Jan. 1961 je razstavljal z D. Fuggerjem v lj. Jakop. paviljonu (grafika in mala plastika) in požel velik uspeh pri likovni kritiki, ki je ugotovila samosvoj plastični čut v komponiranju strogih klas. zasnovanih form. Sledile so razst. v Mrbu in Slovenj Gradcu. Nagrada Prešernovega sklada (1961) mu je omogočila študijsko bivanje v It. Dve razst. v Benetkah (1961) in Firencah (1962) sta predstavili P. kot grafika in kiparja. It. kritika je prvič opozorila na izvirnost laviranih risb s tušem z motivi, ki se vračajo v prazgod. svet jamskega slikarstva. V naslednjih letih se pojavlja P. na vseh letnih razst. pododb. DSLU za Prim. in na razst. DSLU ter s samostojnimi razst. (Piran 1965, Portogruaro 1966, Caorle 1966, Koper 1967 in 1968), 1968 dobi prva naročila za javno spomeniško plastiko. To dejavnost je nadaljeval in ustvaril niz monumentalnih skulptur v različnih ambientih, ki kot pomniki žrtvam NOB pomenijo pomemben delež tovrstni spomeniški dediščini. Za svoje obsežno delo pri ustvarjanju spomeniške plastike je bil 1983 deležen posebnega priznanja (Nagrada vstaje slov. naroda). V sedemdesetih letih je razstavljal na skupinskih in samostojnih razst. v Sji in tujini. Razst. v koprski gal. Loža (1973) je pomembnejši mejnik v razvoju P-ovega kiparstva. Kiparski izdelki so zasnovani kot mehak kamen, ki ga oblikujejo naravni procesi (atmosfera in voda) na istrskem flišu in v morju. Pomembno mednar. priznanje je dobil v Trevisu (1977), kjer so mu podelili za slikarsko delo Cavino d'Oro.

Prim.: E. Smole, Bori, jesen 1954; J. Mesesnel, Bori, dec. 1955; Mala gal., Okraj. muzej Koper, nov. 1957 (zloženka); SlovJ 8. in 15. nov. 1957; 27. jan. 1961; 1. jan. 1962; Jakop. pav. 1960, Fugger-Pohlen (zlož.); Galleria d'Arte «Il Traghetto» Venezia 1961 (zlož.); La Voce di S. Marco 23. dec. 1961; Delo 13. in 15. jan. 1961; 30. jan. 1968; 19. maja, 4. jul., 20. sept. in 21. dec. 1969; 26. maja 1972; 13. dec. 1977; FDk 9. jan. in 21. dec. 1961; 16. januarja 1962; 16. maja 1964; 11. decembra 1965; 22. dec. 1973; Umet. gal. Mrb., febr. 1961 (zlož.); Slovenj Gradec, apr. 1961 (zlož.); Večer 26. apr. 1961; NL 28. sept. 1961; Firence «Galleria Giotto», jun. 1962 (zlož.); La Nazione 20. jan. 1962; Giornale del Mattino 24. jan. 1962; La Voce del Popolo 25. febr. 1962 in 21. okt. 1967; Portogruaro, Gall. Ponte Molini, okt.-nov. 1966; L'Unità 8. avg. 1966; Gal. Loža Koper, okt.-nov. 1967 (zlož.); maja 1968 (zlož.); maja 1972 (zlož.); okt. 1973 (zlož.); Nova Gor., jun. 1968, ZKPO Nova Gor.; PrimN 25. maja 1968; 19. jun. 1971; 19. maja 1972; 19. sept. 1975; Piran, Gal. Piran, jun. 1969 (zlož.); Rovigo, Gall. d'arte moderna «Eridano», mar. 1969 (zlož.); Picc. 26. apr. 1969; Škedenj, škedenjsko kult. društvo Dom, apr. 1969; Lj., Moderna gal., sept. 1971 (katalog); La Voce del Popolo 19. jan. 1971; 29. jan., 16. apr. in 3. okt. 1975; Gal. Meblo Nova Gor., dec. 1973 (zlož.); Ajdovščina, jan. 1974 (zlož.); Kranj, Gal. v Mestni hiši, apr. 1975 (zlož.); Večernji list 4. febr. 1975; Gazz. 14. apr. 1977; Silič-Nemec, Javni spomeniki.

Edv. Gardina