Podrecca, Carlo (1839–1916)

PODRECCA Carlo, odvetnik, zgodovinar, esejist, pisatelj, kulturni delavec, r. 18. sept. 1839 v Čedadu (Borgo S. Maria della Corte), u. 20. jan. 1916 v Rimu. Oče Giovanni Battista, odv., mati Carolina della Torre, plemkinja iz Čedada. Carlov oče, ki se je preselil iz Špetra v Čedad 1837, je izhajal iz poznane in bogate »Peteratove« družine, ki se v ožjem in širšem sorodstvu ponaša s številnimi in imenitnimi možmi: Peter Podreka (1822–1889), slov. pesnik in pisatelj; Giuseppe Leonida Podrecca (1802–1880), zdravnik v Padovi in rektor tamkajšnje univerze (napisal je številne razprave s področja medicine); opat Antonio Podrecca (1794–1870), vikar v Fagagni v Furlaniji in dvorni pridigar (Quaresimalista) parmskih vojvod (gl. čl.); Francesco Podrecca (1804–1850) je bil 1848 najbrž »general« beneškoslovenskih upornikov proti Avstriji. Carlov ded Giovanni Battista (r. 1769) je bil zapisnikar Landarske banke pod Beneško republiko in je igral Jezusa v Pasijonu, ki so ga uprizarjali pri cerkvici sv. Kvirina v Špetru (zadnja uprizoritev 1792). Do konca svojega življenja je bil Carlo ponosen na svoj rod. Trdil je, da ima po očetu in očetovih prednikih nagnjenje do preučevanja beneškoslovenske zgodovine, »sosedenj« ipd. Od matere in njenih prednikov pa da je podedoval ljubezen do glasbe, gledališča in umetnosti. Sam nase je gledal kot na sintezo dveh kultur (slovanske in latinske), dveh človeških komponent, ki sta se uresničili v eni sami osebi. Ob izbruhu druge it. vojne za neodvisnost (1859) je bil P. kot študent v Turinu. Zapustil je bil Čedad, ker se je kot patriot hotel umakniti pred preganjanjem avstr. policije (tudi družina Podreccovih iz Špetra je bila 1848 udeležena v protiavstr. gibanju). Carlo je 1859 stopil v vojsko Viktorja Emanuela II. Pozneje se je boril ob Garibaldiju v vseh njegovih bitkah. V Milazzu na Siciliji je dobil od Garibaldijevega namestnika Nina Bixia meč in bil povišan v poročnika. V osvobojeni Milan je vkorakal skupaj »z generalom«. Šele po 1867 (po razočaranju pri Mentani) je P. odložil orožje in se vrnil v Furlanijo, ki je bila že pridružena Italiji. Mazzinijeva ali bolje garibaldinska komponenta njegove osebnosti pa je ostala v njem vedno močno zakoreninjena. V Milanu je spoznal 16-letno Amalijo Galli, sestro kiparja Rizzarda Gallija, avtorja spomenika »5 milanskih dni«, in se z njo poročil. Imela sta štiri sinove. Najbolj poznana sta Guido in Vittorio. Guido je bil socialist, ur. satiričnega in antiklerikalnega tednika »L'Asino«, poslanec v rimskem parlamentu, vojni dopisnik, lastnik založniške hiše, osebni prijatelj Mussolinija in glavnih voditeljev faš. stranke; bil je med ustanovitelji it. »fasciov« in je umrl 1923 v New Yorku. Vittorio je postal svetovno znan kot lutkar. V Rimu je ustvarjal, izdeloval, režiral in vodil Teatro dei Piccoli, ki je obredel ves svet in povsod žel velike uspehe (gl. čl.). Naj tu samo omenimo še, da je bila Carlova hči Maria mati dveh otrok (Vera in Orio Vergani), ki sta postala slavna: Vera v igralskem poklicu, brat Orio Vergani (1889–1960) pa kot časnikar in pisatelj. - Carlo je bil po poklicu odvetnik in je imel pisarno v hiši. Ni se ukvarjal samo s svojim poklicem (imenovali so ga l'avocât dai Solâs - odvetnik Slovencev), ampak je bil velik ljubitelj kulture, časnikarstva, zgod., glasbe in gledališča in je za to svojo strast zapravil celo premoženje, tako da je njegova družina živela prav skromno. P. je začel pisati 1870 (esej o pesniku P. Zoruttiju in furlanskih ljudskih pesmih). Glavno zgod. delo in časopisni članki pa so bili objavljeni po 1882. Knjižica Mons. Jacopo Tomadini e la sua musica sacra je izšla v Čedadu 1883. Istega leta se je na straneh Giornale di Udine vmešal v debato o »slovanskem vprašanju«, kjer zagovarja zamisel o bodoči ilirski državi južnih Slovanov; v tem kontekstu naj bi Čedad dobil zgod. nalogo: za to pa bi bilo treba ustanoviti slavistični inštitut in katedro za poučevanje slov. jezika. Tako bi se mogli Benečani razvijati v skladu z zgod. konstantama polit. integracije v it. državi in ovrednotiti svojo različnost na kulturnem, jezikovnem in upravnem področju. Zgodovino Benečije je raziskoval v letih 1883–87; to so bila leta njegovih polemik, časnikarskega boja, v katerem so ga zaradi njegove vneme tako označili: »S preveliko vnemo odkriva nekakšno Slovenijo v Italiji in povzroča upravičeno ogorčenje, ker si je izmislil v italijanski kraljevini slovansko vprašanje... Delo (La Slavia Italiana) je polno podtikanja, nezadovoljstva in ugovorov, češ da ti Slovani ne pripadajo veliki italijanski domovini...« (Corriere di Gorizia 7. jul. 1887). Slavia Italiana je izšla 1884 v Čedadu in prav tej knjigi dolguje P. svojo slavo. V zadnjem delu se neustrašeno postavlja v bran prve slov. skupnosti v It. 1885 je izdal drugi del, ki nosi podnaslov Polemica, kjer je sintetiziral svojo teorijo in odgovoril na vse svoje kritike in napadalce ter spet poudaril važnost Benečije in njeno polit. in kult. vlogo v srednji Evropi. 1887 je izdal pri istem založniku v Čedadu knjigo o sosednjah: Slavia Italiana - Le Vicinie s podnaslovom Istituti amministrativi e giudiziari in relazione a quelli del Friuli ed alla storia comune. V Sosednjah je avtor napadel tabù it. polit. in upravne centralizacije, s tem da se je navezal na upravno in sodno avtonomijo, ki sta jo uživali Landarska in Mierska banka pod Beneško republiko. Avtor navaja obilno gradivo, ki ga je iztaknil po župnijskih arhivih, javnih in zasebnih zbirkah dokumentov, ter pobija vse nasprotne teorije. Poznal je B. de Courtenaya in občudoval Ello Schultz-Adaiewsko, ki je spremljala poljskega jezikoslovca in proučevala melodije Rezijanov in Benečanov (prim. La patria del Friuli 11. okt. 1898). Svojo živahno osebnost je pokazal v časnikarskih in zgod. debatah, ob raznih stoletnicah (Jakoba Stelina, Pavla Diakona, Pavlina Oglejskega) in ob porokah, v počastitev katerih je objavil nekaj dragocenih starih dokumentov in celo novel. Stalno je poudarjal, da je ponosen na Benečijo in na svoj rod. 1892 je izdal v Čedadu Homologijo, kjer opisuje svoj polit. in moralni nazor. Predmet knjige je človek. Avtor daje vtis vedrega misleca, polnega človečnosti in zdrave pameti, globoko vernega in zasidranega v tradicionalnih vrednotah kmečkega življenja ter postavlja prebivalce Nadiških dolin za vzor individualnega in skupnega življenja. - Bil je ljubitelj gledališča in občudovalec slavne it. igralke Adelaide Ristori, s katero si je dopisoval in ji organiziral lep sprejem v Čedadu. Ristorijeva mu je (1899) navdihnila tragedijo Romilda (čedajska legenda), ki je postavljena v langobardsko dobo; leto prej je napisal monolog Francesca da Rimini (Udine 1898). Največje zasluge za svoje rodno mesto si je P. priboril z delom za slavnosti ob tisočletnici zgodovinarja Pavla Diakona. Te slavnosti so dosegle višek v znanem zgod. kongresu sept. 1899, ki so se ga udeležili največji evrop. zgod. od angleških do ruskih, od skandinavskih do madžarskih. Tedaj je bil Čedad, morda zadnjič, v središču mednar. pozornosti. P. je bil genialen, antikonformist, znan po svoji simpatični ekstravaganci, po svojem živahnem videzu in po svojem ekshibicionizmu (prvi je v Čedadu vozil kolo in je večkrat nastopil kot igralec na čedajskih odrih). - 1905 se je preselil z družino v Rim k sinu Guidu, ki se je uveljavil v it. polit. življenju, in tam je P. kar naprej pisal, urejal svoje papirje in se srečeval s preživelimi garibaldinci. Knjiga Slavia Italiana je P-ovo najpomembnejše delo. Napisal jo je garibaldinec, ki se nikoli ni sramoval svojega rodu in ni nikoli zatajil svoje ožje domovine, ampak je bil nanjo celo ponosen. Njegov najboljši biograf Pavel Petricig piše: »Prepričan sem, da so dela C. Podrecce o Beneški Sloveniji še danes aktualna in da je ta knjiga najvažnejši dokument o Beneški Sloveniji in najvišji prispevek njenega stvariteljskega duha« (Biografska študija o C. P. v Slavia Italiana, ponatis, Trst 1977, 20).

Prim.: Podatki tega članka so prirejeni in vzeti iz temeljite in izčrpne biografske študije o C. Podrecci, ki jo je napisal Pavel Petricig kot uvod k ponatisu Slavia Italiana (ZTT, Trst 1977), str. 7–46. Isti avtor je prispeval tudi spremno besedo h knjigi (str. 47–79), ki je pravzaprav obširen in dokumentiran esej o problematiki Beneške Slovenije v zadnjih sto letih. Na koncu ji je dodal vire, literaturo ter bibliografijo Podreccovih del in spisov (biografska študija in spremna beseda sta objavljeni v it. in slov. jeziku). Odmeve slov., it. in nem. časopisov na Podreccova dela in spise glej v knjigi Slavia Italiana - Polemica (ponatis, ZTT, Trst 1978) in v dokumentaciji, ki spremlja knjigo (uredil študijski center Nadiža, predgovor Pavel Petricig).

B. Z.