Podrecca, Antonio (1794–1870)

PODRECCA Antonio (PODREKA Anton), duhovnik, pridigar, kulturni delavec, r. 24. mar. 1794 v Škrutovem (Scrutto), pod Sv. Lenartom v Benečiji, u. 8. apr. 1870 pri Sv. Lenartu. Študije je dovršil v semenišču v Vidmu in bil posvečen 16. maja 1818. V bogoslovju se je tako odlikoval, da so ga predstojniki poslali na Dunaj, kjer je dosegel doktorat iz filozofije. Postal je poklicni pridigar in prehodil velik del severne in sred. It. ter žel povsod navdušene uspehe. Govoril je prepričljivo, prikupno in s tako vnemo, da se je ves prepotil in včasih tudi prehladil. O postu 1836 je npr. pridigal vsak dan v stolnici v Parmi in bil »pravo čudo, ki je zbudil občudovanje vseh na splošno izobraženih Parmčanov do take mere, da še nihče do zdaj ni znal najti dovolj izrazov in besed, ki bi ga mogle slaviti in mu priznati tisto pohvalo in mu izreči tisto zahvalo, ki si jih je zaslužil... Po njegovi zaslugi se štejejo številne spreobrnitve, mnoge nepričakovane odločitve za umik v samostane, nekateri za kontemplativno življenje, drugi za aktivno...« Cerkev je bila vedno polna, ob prazničnih dnevih pa so morali stati tudi zunaj. Tako je 8. apr. 1836 pisal grof Girolamo Asquini, prof. keltskih jezikov in arheologije na univ. v Parmi, msgru pl. Michelu della Torre iz Čedada (Giornale di Udine 2. mar. 1887). Ni znano, kaj se je zgodilo, da se je odpovedal temu uspešnemu delu, ker je 1837 prosil za župnijo Fagagna zahodno od Vidma in jo 17. nov. 1837 dobil. Toda ni se znašel, ni bil ustvarjen za preprostega dušnega pastirja, v krvi je že imel razgibano življenje slavnega pridigarja. Ljudje niso razumeli njegovega obnašanja, zato je 1839 zapustil župnijo in se umaknil k Sv. Lenartu v Benečijo, kjer je bil do 1868 tudi občinski učitelj. Študiral je dela rojaka Jakoba Stelina, istočasno pa je gotovo hodil okrog in pridigal, ker je v škof. osmrtnici označen kot pridigar. - P. je imenovala 1868 videmska Akademija znanosti (Accademia delle scienze) za dopisnega člana. 2. avg. i. l. je prišel, da se je Akademiji zahvalil in priporočil svoje Benečane, »ki niso za nikomer po ljubezni do Italije in po domoljubnih čustvih«, morajo pa spoznati it. jezik. Predložil je Berilo za osn. šole, napisano v it. in slov., da bi z njim olajšal učencem največje težave pri učenju. Prosil je, da bi posebna komisija Akademije pregledala rokopis in ga priporočila šol. svetu (Consiglio scolastico), da ga sprejme in natisne. Predlagal je tudi, da bi drž. licej poimenovali po beneškem učenjaku Jakobu Stelinu. Berila niso sprejeli in natisnili, licej pa se do danes imenuje »J. Stellini«. Eno leto po njegovi smrti je izšla njegova knjiga Della patria di Iacopo Stellini e del suo sistema di morale (Padova, Prosperini 1871). P. je predstavil Stelinovo teorijo morale. Po njem je pravi človek tisti, ki zna uravnovesiti v sebi razum, čustvo in hrepenenje, tri sposobnosti, ki so v človeku, se v njem razvijajo, vendar imajo določene meje, preko katerih ne morejo iti.

Prim.: Giovanni Clodig, Relazione intorno agli atti dell'Accademia di Udine pel biennio 1867–1869, Atti dell'Accademia di Udine, Ud. 1870, 12–13; Slovanski pridigar, Giornale di Udine 2. mar. 1887; Guglielmo Biasutti, Sacerdoti distinti dell'Arcidiocesi di Udine defunti dal 1863 al 1884, Ud. 1958, 52; Blaž Tomaževič, Slov. slovstvo v Ben. Slov, JiS IV, 1957/58, 115 (netočnosti); M. Jevnikar, Slavni pridigar A. P., TKol 1981, 95–99; M. Brecelj, Beneška Slovenija in Rezija, v I. Trinko, Beneška Slov. Hajdimo v Rezijo!, MD Celje 1980, 148.

Jem.