Piščanc, Ladislav (1914–1944)

PIŠČANC Ladislav (Lado), duhovnik in pesnik, r. 16. jun. 1914 v Trstu, u. 3. febr. 1944 v Cerknem. Oče Rafael, poštni uradnik, doma iz Rojana (Trst), brat žpka Gabrijela, mati Ivana Pipan iz Škofje Loke, sestra Valentina Pipana, župnika v Renčah. Sestra Zora, pisateljica (gl. čl.). Šole: osn. š. obiskoval v Trstu, 1925 stopil v gor. Alojzijevišče, leto nato pa v gor. malo semenišče. Tu dokončal gimn. in maturiral 1934. Stopil v gor. bogoslovno semenišče, posvečen v duhovnika 11. jun. 1938. Službe: po novi maši kapl. pri Sv. Ignaciju v Gor., 1940 župn. uprav. v Št. Vidu pri Vipavi (Podnanos). Od 1941 do smrti kpl. v Cerknem. Oče je bil iz Trsta 1926 uradno premeščen v Pizo, za njim se je 1927 preselila tudi družina. Sin Lado je tako preživljal mlada leta med Pizo in Gorico ter Renčami, kjer je bil njegov stric Valentin Pipan za župnika. V malem semenišču sta na njegovo oblikovanje vplivala zlasti spiritual Leopold Cigoj in podravn. Ivo Juvančič. Vstopil je v zavodsko Mar. družbo in se pridružil mladinskemu gibanju, ki ga je v zavodu zasnoval podravn. Juvančič. Pri tem gibanju je vzljubil naravo in naše gore, kamor je zahajal vsake počitnice. Iz njegovega dnevnika je videti, kako je to gibanje in z njim povezana ljubezen do gora vplivala na njegovo mladostno rast. Bil je čuteča pesniška in umetniška duša; imel je tudi prijeten tenor. Zato je nekaj časa razmišljal, da bi se posvetil umetnosti, toda odločil se je za duhovniški stan. – Pesniti je začel zelo zgodaj kot srednješolec. Prva pesem Goslar je nastala v Pizi 1930. Nato so mu pesmi nastajale vsa leta srednješol. in bogosl. študija. Nekaj jih je objavil v tedanji Mladiki (ured. Finžgar) 1938. Svoje dotedanje pesmi je pripravil za zbirko 1942 pod naslovom Pesmi zelene pomladi. Toda zbirka med vojno ni mogla iziti in je ostala v rokopisu. Po njegovi smrti je leta 1950 njegova sestra Zora zbrala in izdala v Gor. njegove pesmi pod že prej zamišljenim naslovom: Pesmi zelene pomladi ter jim napisala tudi uvod in spremno razlago. V zbirki so izšle P-eve pesmi, kot jih je sam zamislil in uredil za zbirko, dodane pa so pesmi, ki so nastale med vojno 1942–44, med temi cikel Lepa Vida in pa poslednje pesmi iz časov vojne pod zaglavjem Sklepni akordi. Med temi slednjimi so tudi tri božične, ki jih je zložil za cerkljanske otroke in so jih v cerkvi recitirali na praznik sv. Družine 1944, in pa poslednja Črna noč: »Iz črne noči voda šumi mimo domov, mimo grobov. Vse molči, človeka ni, da dal bi glas med nas.« Ta pesem je na poseben način povezana s P-evo usodo, tj. z njegovo smrtjo. O tem je bilo že veliko napisanega in bo še, ker zadeva ni razčiščena. Cerkno je zlasti od 8. sept. 1943 dalje veljalo za »osvobojeno ozemlje«. V kraju so bile razne partizanske komande, v jan. 1944 je prišla tja tudi part. šola, v kateri so se šolali mladi partijci. V jutru 27. jan. je Cerkno nenadoma napadel oddelek nemških vojakov, ki so prek Otaleža prišli iz Idrije. Pri napadu je bilo 47 mrtvih, povečini mladih članov partijske šole. Zaradi napada so kaplana L. P. in Ludvika Slugo ter 13 drugih Cerkljanov obtožili izdajstva, jih na svečnico 2. febr. aretirali ter naslednji dan pod noč likvidirali nekje nad Cerknim, njih trupla pa vrgli v brezno. Samo eden izmed 15 aretiranih se je rešil. Dogodek je takrat odmeval po vsej Primorski, a zadevi še danes ni konca, kajti še vedno ni jasno, kdo je Nemce obvestil o partijski šoli v Cerknem. Uradno tolmačenje trdi, da sta bila to oba kaplana in njuni tovariši, druga verzija pa pravi, da je bil nemški obveščevalec neki partizanski major Jernej Hrastnik, ki so ga pozneje odkrili in likvidirali (Tedenska tribuna 17. sept. 1958). Kljub temu se v uradni zgod. ponavlja trditev, da so bili »izdajalci« tisti 15 obtoženi in likvidirani Cerkljani, in sicer kaplana L. Piščanc, L. Sluga, Pavla Paa, Filip Bevk, Pavla Sedej, Anton Mlakar, Janez Ambrožič, Rudolf Bogataj, Karolina Zorzut, Angela Eržen, Katarina Mezeg, Malka Purgar, Franc Roje, Albert Kavčič in Josip Bavcon, ki se je edini rešil iz jame, a do smrti ni odprl ust o vsej tragediji; umrl je v Idriji 1984. – Poleg pesmi je P. pisal tudi dnevnik, ki ga je spremljal vsa dijaška leta in pozneje kot duhovnika. »Dnevnik« je objavila tržaška Mladika v letih 1978–79. Napisal je tudi povest »Zgodba kaplana Simona«, ki je izšla kot podlistek v KatG 1954.

Prim.: Pesmi zelene pomladi, Gorica 1950; V zelenih daljavah božje bodočnosti (dnevnik), M(Trst) 1978/79; dr. Veridicus, Ob 13. obletnici dogodkov v Cerknem, KatG 1957; Isti, Ozadje trojne cerkljanske tragedije, KatG 1959; V spomin L. Piščancu, KatG 1951; Ameriška domovina, sept. 1950; Tolminski glas, jan. 1945; GorL 1945; TT 17. sept. 1958; PrimN 1984; KatG 1980 in 1984; B. Pahor, Tržaški mozaik in V labirintu.

Hum.