Pilato, Boris (1914–1997)

PILATO Boris, plesni solist, koreograf, umetniški vodja baleta, r. 6. maja 1914 v Gor., živi v Nemčiji. Gimn. zaključil v Mrbu, balet študiral z razmeroma kasnim začetkom šolanja v Bgdu, kjer se je izpopolnjeval poleg šolanja v opernem baletu še v privatnih baletnih šolah Jelene Poljakove in Borisa Knjazova; pa v Parizu pri Olgi Preobraženski. Kot plesalec je debutiral v bgd. opernem baletu, kjer je bil član ansambla v letih 1934–36. V Gradcu je plesal v sezoni 1936/37, v Parizu v Gaité Lirique 1937–39, potem v Nemčiji v Danzigu v sezoni 1939/40. Leta 1940 je prispel v Lj., kjer je ostal do 1942. V Lj. se je spoznal (in poročil) z baletno solistko za takratne razmere izjemne baletnotehnične usposobljenosti Erno Moharjevo in z njo 1942 odšel na Češko. 1942 je bil solist in baletni mojster v Teplitz-Schönau, potem koreograf in baletni mojster v berlinskem Piaza Varieté; pa v Parizu v Theatre Mogador. V letih 1945 in 1946 je bil angažiram v dunajski Volksoper, 1947 v Innsbrucku, potem do 1953 po raznih mestih v Švici. Od 1953 do 1956 je bil v Bonnu, do 1959 v Lübecku. Razmeroma dalj časa je deloval v Gelsenkirchenu, kjer je bil od 1959 do 1967. Prav tako je bil daljše obdobje v Essenu, torej od 1967 do 1984. V Essenu je bil šef baleta odnosno njegov direktor in glavni koreograf. Dve sezoni od 1983 do 1985 je bil glavni koreograf v Dorthmundu, kjer je bil član skupine, ki je vodila baletni ansambel in so jo sestavljali njegov prvi solist v Essenu Uwe Ewers in prav tako essenska solistka in prva plesalka Renate Deppisch. Ista skupina je z letom 1985 prešla iz Dorthmunda v Kaiserlautern. Kot je iz biografsko delovnih podatkov razvidno, je bil P. baletni nomad, ki se je težko ustalil na enem mestu. Po drugi strani je imel svoj plesni ansambel in vodilne baletne umetnike, ki so se z njim vred selili iz ansambla v ansambel. Sprva je bila njegova vodstvena skupina sestavljena iz trojice: Boris Pilato, Erna Moharjeva (predvsem odgovorna za organiziranje baletnega šolanja) in Anton Vujanić; kasneje pa že imenovana trojica: Boris Pilato, Uwe Ewers in Renate Deppisch. – P. je bil v svojih začetkih usmerjen v moderni ples in pod vplivi nemške moderne (Laban, Wigman, Joos). Kasneje se je usmeril bolj v neoklasicizem, pri čemer je negoval klasično baletno romantiko in modernejše baletne smeri, vendar nikoli ni bil ekstremen, niti avantgarden, ampak umirjen, kultiviran, baletno izobražen ustvarjalec dosti širokih znanj in velike predanosti baletu in njegovi popularizaciji v odnosu do publike. P. je deloval tudi mimo opernih ansamblov v televizijskem mediju in je pogosto koreografiral za razne svobodne oz. samostojne baletne skupine. – Izbor iz P-ega bogatega koreografskega opusa, ki je zajemal v klasični literaturi, se spoprijemal s sodobno baletno glasbeno ustvarjalnostjo, nemajhen del svojega delovanja pa je posvetil jsl. glasbeni ustvarjalnosti (Papandopulos, Kelemen, Fribec, Lhotka), in v njej tudi slov. (Ukmar): Don Juan (Gluck, 1942); Labodje jezero (Čajkovski, Ženeva 1950); Giselle (Adam, Bonn 1953, to je bila prva povojna postavitev tega baleta); Žar ptica (Strawinski, Bonn 1953); Romeo in Julija (Prokofjev, Bonn 1956); Othello (Blacher, 1957); Carmina Burana (Orff, 1959); Slavček (Stravinski, Bonn 1957); Jožefova legenda (R. Strauss, 1960); Orpheus (Stravinski, 1966); Krvava svatba (D. Alpvor, 1965); Ljudje v hotelu (Papandopulo, Hrvaški narodni balet v Zgbu 1967); Zapuščene žene (Kelemen, Essen 1970); Vrag na vasi (F. Lhotka, Essen 1970); Zrcalo (Kelemen, Essen 1971); Hamlet (Blacher, Essen 1974); Johanaan (Fribes, Essen 1975); Pas de quatre (Pugni, Essen 1973); 10. simfonija (Šoštakovič, Essen 1974); Pepelka (Prokofjev, Essen 1974). – Kot je razvidno iz repertoarnih podatkov, je bilo za koreografa in baletnega ustvarjalca P. najbolj plodno, zaokroženo in osvobojeno obdobje čas, ko je deloval kot zrel umetnik srednje generacije v Essenu. To je bil tudi čas, ko se mu je odzivala nem. baletna kritika. Lahko bi rekli, da odraža eklektični in neoklasični obarvani opus te dobe korak s časom, širino v izboru z nekaterimi dominantami (Stravinski, Blacher, Kelemen). Če kaj, lahko obžalujemo, da ga v tem obdobju nismo vabili na gostovanja k nam, saj je imel kaj pokazati. Njegovo delo je torej polnilo predvsem ali celo skoro izključno nem. baletni prostor in ga zadolžilo. Ni bil sicer vodeči v razvoju, bil pa je umetnik, ki je širil baletno panoramo in kulturo ter ne nazadnje zanjo pridobival kultivirano in kritično publiko.

Prim.: Friedrich Ballet-Lexikon von A bis Z Horsta Koeglerja, 1972; letni almanahi Ballet 1970–77; revije: Tanzarchiv in Ballet-Journal – Das Tanzarchiv do leta 1985; SGL II, 516.

Mar. Vogelnik