Petronio, Bortolo (1897–1989)

PETRONIO Bortolo, it. politik in sindikalist, r. 2 nov. 1897 v Piranu. Oče Giovanni, pomorščak, mati Maria Zangrando. Bil je samouk, saj je v Piranu dovršil le 6 razr. osn. š., pozneje pa nekaj poklicnih tečajev. Jul. 1914 se je vkrcal kot ladijski natakar, 1915 pa so ga poslali na rusko fronto, kjer je bil jun. 1916 ujet pri Tambovu. Po delu na kmetiji je sodeloval pri »rdeči straži« v Ukrajini. 1919 se je vrnil v Trst, kamor se je preselila družina, delal naprej na ladjah Tržaškega Lloyda in stopil med social. mladino, 1921 pa postal član KPI. Posvetil se je sindikalnemu delu, postal tajnik komun. celic na ladjah, član Rdeče pomoči in zadruge Garibaldi, za krajši čas v odboru bolniške blagajne za pomorščake. Kot publicist je urejal več časopisov in pisal za liste II Lavoratore, Ordine Nuovo, Bandiera Rossa di Savona, Sindacato Rosso di Milano, Morjak (v Odesi). Zaradi polit. dela je bil v Trstu večkrat aretiran, izgubil službo in bil skupno 12 let brez dovoljenja za delo pomorščaka, tako da je težko preživljal 4-člansko družino. Umaknil se je v srednjo Italijo in postal meddežel. tajnik KPI za Emilio-Romagno, Marke in Toskano. Febr. 1927 so ga aretirali v Bologni. Po preiskovalnem zaporu v Bologni in Rimu je bil 27. jun. 1928 obsojen pred Posebnim sodiščem na 4 leta, 11 mesecev in 6 dni zapora, denarno kazen in 3 leta polic. nadzorstva. Kazen je prestal v Viterbu, polic. nadzorstvo pa so mu v Trstu podaljšali še za dve leti. Ko se je 1938 mogel vrniti v službo, je plul do it. kapitulacije in doživel štiri potopitve, nato je delal v uradu za plače Trž. Lloyda. Z vso družino je sodeloval v osvobod. boju, tudi kot tajn. kom. celice pomorščakov. Sina, člana GAP, so odpeljali v nemško taborišče, od koder se je vrnil smrtno bolan. Po vojni je bil P. v vodstvu Enotnih sindikatov, od ustanovnega kongresa Slovensko-italijanske antifašistične unije 26. okt. 1947 v njenem izvršnem odboru, v vodstvu mestnega komiteja KP in vodja Enotnega sindikata pomorščakov in pristaniščnikov ter tajn. Centra ljudske kulture. Po prelomu ob kominformu je bil med redkimi vidnimi it. kom., ki so ostali zvesti Titovi smeri in tesno povezani s slov. problematiko. Jeseni 1948 je prišel v vodstvo Razrednih sindikatov, ki so na »konstituanti« sindikata CGIL v Trstu 18. in 19. febr. 1956 prešli v to zvezo. Ostal je v vodstvu »titovske« partije v Trstu, pozneje Slovansko-italijanske ljudske fronte, od 1955 pa član tajništva NSZ do razpusta 1962, ko je prešel v PSI in postal član njenega dežel. vodstva ter zastopnik v nekaterih upravnih komisijah. V letih 1956–58 je bil brž. obč. svetovalec NSZ, ki je edino takrat izvolila še enega svet. ob dr. J. Deklevi (PSBL I, 264–65). Vzdrževal je tudi zveze z it. vsedrž. stranko Unione socialista indipendente. Urejal je glasila II Comunista, Il Progresso, Voce di Trieste, Orientamenti socialisti in sestavljal komentarje za Radio Koper. V času ZVU se je zavzemal za STO. Tako je bil apr. 1952 v petčlanski delegaciji (Bruno Cerne za Fronte del'Indipendenza, Mario Stocca za Blocco Triestino, Branko Babič in P. za Slovansko-italijansko ljudsko fronto ter Josip Agneletto za Slovensko narodno listo), ki je v obrambo STO odpotovala v London. Za življenjsko delo je prejel več priznanj v Jsli in It.

Prim.: Osebni podatki; PDk 28. okt. 1947; AULA IV, 84–85 in 99–100; J. Koren, Visok življenjski jubilej predanega borca-antifašista Bortola Petronia, PDk 6. nov. 1977, 3 in 8 s sl.; Paolo Sema, Claudia Bibalo, Cronaca sindacale triestina 1943–1978, Rim 1981, pass.; j.(ože) k.(oren), Bortolo Petronio petinosemdesetletnik, PDk 2. nov. 1982, 2 s sl.; Aleš Brecelj, I gruppi politici autonomi sloveni a Trieste 1949–1952, Trst 1983, 109.

ij