Petrinja, Danilo (1922–2002)

PETRINJA Danilo, javni delavec, gospodarstvenik, r. 20. febr. 1922 v Petrinjah pri Kozini, živi v Kopru. Oče Josip, mizar, mati Ivana Zlobec. Osn. š. je obiskoval v Klani pri Ocizli ter se nato izučil za mizarja. Od začetka 1942 do kapitulacije It. je služil v it. vojski (delavski bataljoni). Po vrnitvi domov se je vključil v NOB in bil najprej v Istrski brigadi, od nov. 1943 pa je deloval pri okrož. komisiji VOS-a za slov. Istro. Do konca vojne in vse do demobilizacije (5. avg. 1946) je deloval v varnostnih organih NOB na Prim.; od jan. do jun. 1946 je bil namestnik načelnika Poverjeništva narodne zaščite za SlovPrim. Sledilo je službovanje pri Poverjeništvu PNOO za SlovPrim. in še pred priključitvijo je postal mar. 1947 preds. OLO Sežana ter sekretar okraj. komiteja KPS za Sežano; to funkcijo je opravljal do sept. 1948. Nato je obiskoval en semester polit. š. pri CK KPS v Lj., od mar. 1949 do apr. 1951 je deloval pri OLO za Goriško oblast, ki je imel svoj sedež v Postojni. Po vrsti je bil tajn., podpreds. in preds. tega odb. Po ukinitvi Gor. oblasti je ostal v Postojni, kjer je bil sekretar okraj. komiteja KPS za postojnski okraj (apr. 1951 – apr. 1952) ter preds. OLO Postojna (apr. – nov. 1952). Zatem je tri leta služboval v Sežani kot preds. OLO Sežana. Okt. 1955 je zapustil polit. delo ter se poslej posvetil gospodarstvu. Od okt. 1955 je deloval pri upravi za melioracijo koprskega zaliva, ustanovil je Vodno skupnost Koper in bil njen direktor (jul. 1955 apr. 1959), nato pa polnih 11 let glavni direktor Luke Koper (apr. 1959 – nov. 1970). P. je pravzaprav začetnik koprskega pristanišča in je odločno posegel v razvoj te naprave v prvem desetletju njenega obstoja (prizadeval si je tudi za železniško povezavo pristanišča z zaledjem). Ko je zapustil Luko Koper, je deloval najprej kot dir. Troplesa v Kopru, nato od avg. 1972 do jun. 1976 dir. Sermina v Kopru. Kot upokojenec je še več let sodeloval kot svetovalec pri kemični industriji Iplas v Kopru. Za delo je prejel več priznanj, najpomembnejša je gotovo Kraigherjeva nagrada (1970). Dve mandatni dobi je bil poslanec skupščine LRS (SRS) – 1947–54. S svojimi spomini na partizanska leta je sodeloval v zborniku Slovenska Istra v boju za svobodo (Koper 1976) ter pri zborniku o istrski mladini v NOB (v tisku, 1985). P-evo partizansko ime Primož.

Prim.: Nova Gorica 8. mar. 1953, št. 9; Življenje in tehnika 2/1970, 95–97 s sl.; Ob 26–27/1974, 7–9; PrimN 26. febr. 1982; TV-15 25 febr. 1982; PrimN 23. nov. 1982.

B. Mar.