Peterlin, Jože (1911–1976)

PETERLIN Jože, prosvetni delavec, profesor, organizator, publicist, kritik, igralec, režiser, urednik, r. 2. nov. 1911 na Vinjem vrhu pri Beli cerkvi (Novo mesto), u. 4. mar. 1976 v Trstu. Oče Janez (1876–1936), kmet, dvakrat v ZDA, drugič izgubil prihranke zaradi slabe menjave v Kraljevini SHS; v prvem zakonu je imel 7 otrok, v drugem s Frančiško Udovč (1891–1979) pa 8, med temi je bil Jože najstarejši. Po osn. š. v Šmarjeti je obiskoval novomeško gimn. (1925–33), zadnji razr. in maturo je opravil na Klas. gimn. v Lj. (1934). Diplomiral je na slavističnem odd. lj. U (1941). Od 1940 je bil knjižničar v NUK, od 1942–45 tajn. Teol. fak. Že v gimn. je pokazal igralsko nadarjenost in igral v amaterski skupini, v Lj. je bil član raznih igral. skupin, od 1937–45 tudi član Radij. igral. družine. Dve leti je obiskoval igral. šolo na Drž. kons. v Lj. Tedaj se je poročil s prof. Lojzko Lombar (PSBL II, 303) in sta imela 4 otroke. Maja 1945 je odšel P. preko Koroške v It. in poučeval v taborišču v Monigu pri Treviso na begunski gimn. Sept. 1945 je prišel v Trst in tu razvil vse svoje številne nadarjenosti. Pridružil se je dr. Sr. Baragi (PSBL I, 34–35), ki je ustanavljal slov. šole pod ZVU. P. je s prof. V. Beličičem (PSBL I, 56–57) vodil poskusno vpisovanje v sred. šole (10.–22. sept. 1945) in v Trstu se je vpisalo 867 dijakov. Takoj je dobil službo na Radiu Trst A v slov. jeziku in vodil odd. za govorjeni spored in dramatiko. Tu je ostal do 15. jan. 1948, ko je odšel na slov. učiteljišče v Trstu za prof. slov. in zgod., torej v poklic, za katerega je bil ustvarjen in usposobljen. Že naslednje leto je prešel na Znanstveni licej (danes Fr. Prešeren), in sicer na klas. oddelke, in tu ostal do smrti. Ker ni dobil it. državljanstva, je bil vedno z eno nogo na cesti, vedno z začetno plačo, ker je moral vsako leto vlagati prošnjo za nastavitev. Večkrat je moral učno obveznost dopolnjevati na drugih šolah, 1966–67 je bil samo na sred. š. pri Sv. Ivanu, naslednje leto in 1972–73 na sred. š. na Opčinah. Na liceju je poučeval tudi zgod. umetnosti, zato je s svojimi dijaki obiskal vse pomembnejše umet. razstave. Dijakom ni vcepljal samo pravilne in čiste slov., ampak jih je uvajal v samostojno liter. ustvarjanje in nastopanje na odru. Skoraj vsako leto je pripravil zaključno šolsko akademijo, ki je imela velik narodni pomen. Že 1. jan. 1946 je začel izdajati Mlado setev, glasilo dijaške mladine. Do 1. jun. je izhajala v Gor. in kot odg. ur. je bil podpisan dr. K. Humar (PSBL I, 551), urejal pa jo je P. pod psevdonimom Peter Maljuc. V uvodniku V novi čas je zapisal, da mora rasti mladina v nov čas duhovnosti, sproščenosti in lepote, razvijati pa se mora na izročilu dedov, na poštenju, ljubezni do slov. zemlje, notranji prečiščenosti in v resnični in pravi demokraciji, v življenjskem optimizmu in medsebojni strpnosti. To so bila tudi P-ova vodila, ki jih je uresničeval pri svojem delu. Že v prvem letniku je s pesniško besedo predstavil mladim bralcem vse slov. pokrajine, pisal je načelne članke in usmerjal list, v katerega je pritegnil vrsto mladih, a tudi že priznanih ustvarjalcev. Po štirih letih je list prenehal. P. je začel zbirati dijake tudi zunaj šole. Sept. 1956 je ustanovil zanje Slov. kult. klub (SKK), ki deluje še danes. V njem so se zbirali na tedenskih sestankih na predavanja, okrogle mize, akademije, liter. nastope ipd. V SKK so delovali liter. krožek, folklorna in dram. skupina. Kot notranje glasilo so izdali 1956 in 1957 dve št. Slovenske misli (cikl.). Tisto leto je prvič peljal dijake na poletne počitnice v Ukve v Kanalski dolini: »Hodili smo na krajše in daljše izlete, zvečer smo včasih ob starem gramofonu zaplesali, kdaj pa kdaj je kdo od nas pripravil krajše predavanje, predvsem pa nam je večkrat govoril prof. Peterlin. Med nami je vladala čudovita kolegialnost in prijateljska domačnost... Koliko poguma in narodne zavesti so vlili domačinom nehote slov. študentje s svojo prisotnostjo tam vsako poletje?« (Diomira Fabjan-Bajc, LitV XXVII, 1975/ 76, 104). Ta letovanja so se ponavljala skozi vrsto let. Ko so začele 1949 izhajati dijaške Literarne vaje, je pisal P. vanje gledal. kritike, opisal je kraške vasi, tukajšnje slikarje idr., ves čas pa je dijake navajal k pisanju in popravljal njihove spise. – Drugo P-ovo področje je bil Radio Trst A, kjer je bil do smrti dramaturg, režiser, recitator, organizator in svetovalec za slov. dramatiko. Že spomladi 1946 je ustanovil Radijsko igralsko družino, poznejši Radijski oder (RO), ki je jul. 1946 nastopil s prvo slušno igro. Sledila je po ena igra na teden, kmalu je prevzdl RO glavnino liter. oddaj, jan. 1947 tedensko Mlad. oddajo, febr. 1948 otroško, od febr. 1949 do 1951 ves dramski in liter. recitativni spored, ko je odpovedalo sodelovanje SNG. P. je moral vse igralce, izmed katerih nihče še ni nastopil pred mikrofonom, vzgojiti, naučiti igralske slov. in posebne vrste igranja, ki ga zahteva radijska igra. V prvih 20 letih je RO pripravil preko 8.600 oddaj. »Vse slov. drame, ki so uprizorljive, smo preigrali vsaj enkrat, mnoge pa tudi po večkrat. Prikazali smo celotno slov. dramatiko s konkretnimi primeri v tridesetih oddajah (avtor Peterlin). V tisočih oddajah smo se vživljali v lepoto naše narodne in umetne pesmi in jo pripovedovali poslušalcem... Gotovo ni nobena radijska skupina izvajala toliko domačih novitet, kot smo jih prav mi, saj je bilo napisanih v teh letih zelo mnogo izvirnih tekstov za našo postajo... Nihče ni prikazal do danes Slov. it. dramskega slovstva v takem obsegu kot RO. Do devet desetin it. dramskih del je bilo za našo postajo gotovo prvič prevedenih in smo jih mi prvi izvajali... Tudi Dantejevo Božansko komedijo smo v celoti v slov. prevodu (Al. Gradnika) prvič našim poslušalcem prikazali mi« (J. Peterlin v knjigi 20 let Radijskega odra, Trst 1966, 6–8). P. sam je napisal več priložnostnih iger za božič, Veliko noč in za druge slovesne prilike, dramo Slovanska apostola (1963), dramatiziral nekaj znanih slov. pripovednih del, prevedel pa tudi več tujih iger (prim. 20 let Rad. odra, Trst 1966, 33 in pass.). – P. je bil izrazit prosvetni delavec. Bil je med ustanovitelji Slov. prosvete na Tržaškem in njene igralske skupine Slovenski oder, s katerim je prirejal velike tabore na Repentabru in v dvoranah. Pomagal je prosvetnim društvom po župnijah, nastopal in predaval, kjer so ga potrebovali. Bil je soustanovitelj in več kot deset let preds. Društva slov. izobražencev, organiziral tedenske sestanke, naprošal govornike in dajal ton s svojo osebnostjo. Predvsem pa je organiziral in vodil deset študijskih dni v Dragi pri Trstu (od 1966, zdaj Draga na Opčinah), ki imajo za cilj, naj bi se Slov. vseh nazorov in iz vseh krajev sveta enkrat na leto zbrali in pogovorili o življenjskih problemih slov. naroda, iskali zanje rešitve in jih, kjer in kolikor je mogoče, tudi uresničili. In prav na zadnjem zborovanju pred smrtjo je izjavil: »Tudi v novem desetletju bo idilični košček sveta pod Bazovico zbirališče svobodnih Slov., ki jih preganja blažena strast neplačanih ljudi: ljubezen in skrb za usodo lastnega naroda.« Največ ljubezni in skrbi pa je posvetil družinsko-liter. reviji Mladika, ki jo je ustanovil 1957 in ji je bil ves čas glavni ur. Hotel je dati slov. družinam v roke nekaj lepega in prijetnega branja. Urejal jo je, vanjo pisal članke in kritike, iskal sodelavce, vzgojil vrsto začetnikov in revijo dvignil na dostojno višino. Da bi spodbudil pisatelje, je 1973 razpisal nagrade Mladike, ki se podeljujejo na Prešernov praznik in so se ohranile do danes. Zadnji njegov članek v Mladiki je bil uvodnik Pogumno v dvajseto leto, ki je izšel v 1. št. XX. letnika 1976. – P. je s peresom stalno spremljal vse gledališko dogajanje pri nas, SSG je spremljal od prve predstave Cankarjevega Hlapca Jerneja v gledališču Rossetti do zadnje, s katere se je vračal in na trgu Stare mitnice omahnil v smrt. Kritike je bral na Radiu in jih priobčeval v tukajšnjih listih: Glas zaveznikov, KatG, NL, ViD, LitV, Stvarnost in svoboda, Mladika idr. V kritikah je govoril o igrah kot takih, o podajanju posameznih igralcev, o režiji in scenografiji, da so si mogli bralci ustvariti jasno podobo o predstavi. Od 1969 je bil tudi član sveta SSG. O prosvetnih razmerah na Tržaškem je redno poročal v KolGMD. – P. aktivno ni posegal v politiko, vendar je bil do zadnjega član sveta Slov. ljudskega gibanja in v eni mandatni dobi član sveta Slov. skupnosti. – P. je bil v povojnih letih na Tržaškem osrednja katoliška osebnost, deloval je na različnih področjih in povsod pustil vidne sadove. »Skratka za Trst lahko mirne vesti rečemo, da je položil temelje za tisto katoliško ali krščansko prosvetno strukturo, ki je v liberalnosocialističnem Trstu nikoli ni bilo« (KolGMD 1977, 66). Celotno P-ovo delo še ni raziskano in tudi ni sestavljena bibliografija njegovih spisov. Na sedežu Slov. prosvete, Ul. Donizetti 3, Trst, je glavna dvorana posvečena Peterlinu, krasi jo bronasta P-ova glava, delo akad. kiparja F. Goršeta.

Prim.: Krstna knjiga v Beli cerkvi; M(Trst) XX, 1976, št. 2–3, je skoraj v celoti posvečena P. s članki Al. Rebule, Saše Martelanca, Z. Hareja, T. Simčiča, Dr. Štoke in Mira Opelta; ob člankih so tudi tri slike; A. Paljer, Prof. J. P., KolGMD 1977, 65–67 s sl.; dodano je Nekaj bibliografije, kjer so navedeni članki, ki so izšli po P-ovi smrti v zamejskih, zdomskih in matičnih listih in revijah; 20 let Rad. odra, Trst 1966, pass.; M. Dodič, 225 novomeške gimn., Novo mesto 1971, 376; SGL II, 511–12; Al. Geržinič, Boj za slov. šolstvo na Prim., Buenos Aires 1983/32.

Jem.