Peterin, Stanko (1913–1998)

PETERIN Stanko, strokovnjak za mednarodno pravo, r. 18. sept. 1913 v Gradiški ob Soči Ivanu, pazniku v kaznilnici, in Ani Gašperšič. 1915 se je družina preselila v Gradec, neposredno po prvi svet. vojni pa nastanila v Mrbu. Po tamkajšnji klas. gimn. (matura 1932) se je vpisal na Pravno fak. v Lj., kjer je 1939 diplomiral in se tu neposredno po promociji spomladi 1941 zaposlil kot bibliotekarski pripravnik. Ko je 8. sept. 1943 odšel v partizane, se je že začrtala njegova strok. pravniška usmeritev. Po zaposlitvi v raznih enotah NOV je postal dec. istega leta inštruktor na sodnem oddelku Glavnega štaba NOV in POS in imel za funkcionarje ljudske oblasti na večmesečnih tečajih predavanja pravne vsebine. Apr. 1944 je postal javni tožilec za belokranjsko okrožje, sept. istega leta pa javni tožilec pri PNOO na prim. osvobojenem ozemlju in po zasedbi Trsta tudi tam. Pozimi 1944–45 je bil izvoljen za dopisnega člana Znanstvenega inštituta pri Predsedstvu SNOS. Sept. 1945 je sodeloval kot sekretar jsl. delegacije na londonski konferenci zunanjih ministrov, po vrnitvi pa postal načelnik upravno-polit. komisije pri PNOO za SlovPrim in Trst. Ko je bila 1947 razpuščena, je bil premeščen na Vojno upravo JA. Tu je bil načelnik uprav. oddelka in načelnik podkomisije za pravna vprašanja pri razgovorih z angloameriško vojaško upravo. Sredi 1948 je bil izvoljen za višjega tožilca v jsl. coni STO, kar je postalo vir številnih nijegovih predavanj in spisov. V tem času mu je bila poverjena redakcija vrste predpisov in izdelava jsl. načrta ustave STO. Maja 1952 je postal docent Pravne fak. v Lj., kjer je predaval zgod. diplomacije in mednarodno pravo. V zvezi z izvajanjem Specialnega statuta (priloge londonskega Memoranduma o soglasju) je bil pozimi 1954–55 član jsl. delegacije na pogajanjih v Rimu. Spomladi 1954 se je strok. izpopolnjeval na Evropskem univ. centru v Nancyju, poleti 1956 pa na Haaški akademiji za mednar. pravo. 1960 je bil izvoljen za izrednega prof. in postal naslednje leto predstojnik Inštituta za mednar. pravo in mednar. odnose. Jeseni 1965 je imel enomesečni ciklus predavanj iz mednar. prava s posebnim ozirom na države v razvoju, ki ga je za bodoče diplomate anglofonskih afriških držav organizirala v Dar-es-Salaamu Carnegijeva ustanova za mednar. mir. 1975 je stopil iz zdravstvenih razlogov predčasno v pokoj. V času dejavnosti na Pravni fak. je več let predaval pomorsko pravo na Višji pomorski šoli v Piranu, izdal ustrezna skripta in prevedel konvencije o pomorskem pravu iz 1958. V svojih spisih se je mnogo ukvarjal s problematika SlovPrim in Trsta. Marca 1945 je tiskala tiskarna Trolof na gorenjskem osvob. ozemlju kot posebno edicijo njegovo razpravo II nuovo potere popolare e la minoranza nazionale italiana. Za medzavezniško komisijo je pripravil 1946 Aneks k Memorandumu PNOO (75 str.), ki je izšel v knjigi v šestih jezikih. Za knjigo Slovensko Primorje in Istra (Rad, Bgd 1954, str. 615–49) je prispeval poglavje Trst pod okupacijo - Boj za ljudsko oblast in priključitev k FLR Jugoslaviji ter sodeloval pri (pripravi knjige Italian Genocide Policy (Bgd 1954). Spomenico o soglasju in določbe mirovne pogodbe z Italijo je objavil 1955 v Borih I, 140–50. O problematiki SlovPrim in jsl. odnosih z It. govori njegova razprava Zahodne velesile in tržaško vprašanje (Pravnik 1953/VIII, 2241). V zvezi s procesom proti Beneški četi je objavil 1959 dve razpravi: Mirovni ugovor sa Italijom i zaštita antifašističkih boraca (Medjunarodna politika X, 1959, št. 211, 10, 13) ter 16. člen mirovne pogodbe z Italijo in amnestijska klavzula v sodobnem mednarodnem pravu (ZZR XXVIII, 125–61), ki je izšla tudi kot posebna publikacija. V sodelovanju s pariškim prof. Jean-Baptiste Durasellom, avtorjem obsežnega dela Le conflict de Triest (Bruxelles 1966), je najprej prevajal za osvetlitev jsl. stališč pomembno dokumentacijo, zatem pa je na 111 straneh napisal kritične pripombe k osnutku teksta. Tudi pozneje, ko je predvsem obravnaval teoretična vprašanja ter prepletanje mednar. znanosti in mednar. odnose, je večkrat obravnaval prim. problematiko, tako v razpravi Javno tožilstvo in njegova vloga pri graditvi ljudske oblasti v Sloveniji s posebnim ozirom na Slovensko Primorje (Pravnik 1964, XIX, 362–93) in v razpravi Naša državnost in pravda za našo zahodno mejo (PrimSreč 1978, 7–15). O spremembah v sodobnem svetu in vzrokih mednar. napetosti govori zlasti njegova študija Spremembe v strukturi mednarodne skupnosti in njihovi pravni aspekti (TiP 1965, 1142–1152). O meddrž. oblasti v obliki mednar. vlade je obračunal v svojem referatu na mednar. seminarju na visoki šoli v Atenah 1961, tendenco, da se na mesto mednar. prava postavi pravo svetovne države, pa je kritiziral tudi v svojem referatu Entwicklungstendenzen dcs Volkerrechts na mednar. kolokviju, ki ga je 1965 organizirala evangelijska akademija Loccum v Zah. Nemčiji. Posebno pomembna pa je njegova razprava Državna suverenost in razredna suverenost (Pravnik 1968, XXIII, 602–25), ki jo je objavil ob intervenciji petih članic Varšavskega sporazuma, kjer ugotavlja, da razredna suverenost ni nič drugega kot izsiljevanje države, kakršnega doslej še ni poznala človeška družba. Več prispevkov obravnava delovanje in pomen OZN zlasti za razvoj mednar. prava, saj ustanovna listina ne govori o državni suverenosti, temveč o suvereni enakosti vseh njenih članov. Pomemben je njegov delež pri ustvarjanju slov. mednarodnopravnega izrazoslovja v okviru SAZU. Do upokojitve je bil preds. sekcije za SRS Jugoslovanskega društva za mednar. pravo, podpreds. Društva za Združene narode za SRS ter član številnih drugih domačih in tujih društev in organizacij.

Prim.: ULjBB 1, 134–35 in II, 136–37; Boris Bohte, Ob sedemdesetletnici prof. dr. P. S. (s sliko), Zbornik znanstvenih razprav, XLIII. letnik, 1–10, Lj. 1983; Kojeko 2, 791.

Svk.