Petelin, Ruža Lucija (1906–1974)

PETELIN Ruža Lucija, pesnica, pisateljica in prevajalka, r. 6. sept. 1906 v Trstu, u. 27. apr. 1974 v Zgbu, pokopana v Sežani. Oče Alojz iz Tomaja, poštar, pel v dveh trž. pev. zborih in nekaj časa pisal v poštarsko glasilo Poštni rog, mati Frančiška Baša iz Dornberka na Vipavskem, sestra Zora Jugova, por. z igralcem Justom Košuto (PSBL II, 152–53). Osn. š. v Trstu, sredi prve svet. vojne se je družina umaknila iz ogroženega Trsta v bližino Krškega na Dolenjskem in tu je P. dovršila mešč. šolo (1917–21). Že tedaj je ob spominu na predstave SG v Trstu skušala sestaviti igralsko skupino, ki bi uprizorila njeno dramatizacijo Gregorčičeve Jeftejeve prisege, a se ji ni posrečilo. Učiteljišče je dovršila v Lj. 1925, nato je učiteljevala v Radečah (1925–26), naslednje šol. leto v Škocjanu na Dol. Sodelovala je pri Sokolu in 1926 režirala Petrovičev Vozel. V Škocjanu je napisala komedijo Perpetuum mobile in enodejanko Slovensko Kosovo (Zk 1927/28). Iz Škocjana so jo prestavili v Žužemberk, kjer je pri Sokolu zrežirala svoj Perpetuum mobile, ki je potem obšel več. podežel. odrov. Pisala je pesmi in prozo in jih priobčevala v ŽS, Obzorjih, Razorih, Piramidi idr. Napisala je tudi mlad. pravljično igro v 4 dej. Žaromil, ki so jo uprizorili 1931 na odru lj. Opere amaterji v režiji Jos. Šesta (izšla v Mrfou 1938). Igra je obšla precej slov. in hrv. odrov, kjer so jo igrali pod naslovom Priča o zemlji u kojoj kamen plače. Na prigovarjanje učitelja petja na učit. E. Adamiča je začela pisati libreto po ljudski legendi Skrb in smrt, toda preden je dokončala besedilo, je Adamič umrl. Opera bi se bila imenovala Amadeja po planetu, ki ga je odkril astronavt Adam. P. in Adamič sta hotela legendo modernizirati in v njej upoštevati zadnje tehnične dosežke in možnosti. Zato smo imeli v slov. liter. že 1927 prvega astronavta, ki pa žal nikoli ni stopil na oder. Tako se je P-ova posvetila pisanju opernih besedil. (Nastal je Kurent, za katerega se ni ogrel noben slov. skladatelj. Za Krst pri Savici je dobila 1941 prvo nagrado. Uglasbil ga je A. Lavrin, a partitura je med zadnjo vojno zgorela. Za lj. Opero je prevedla operne librete: Ero z onega sveta, Tosca, Gioconda, Kapljice za ljubezen in Tannhäuser, v hrv. in nem. pa libreto Švarove opere Veronika Deseniška. 1940 je sodelovala pri dram. natečaju v Zgbu in njena drama v hrv. o prvem hrv. kralju Tomislavu pod naslovom Prva kruna je dobila 3. nagrado. Uprizorili so jo v Banja Luki 1941. Da bi se posvetila režiji, je začela študirati v Zgbu in s tem se je poslovila od Sje. Sredi študija jo je presenetila vojna in v Zgbu se je znašla brez sredstev. Njeni starši so že več let živeli v Banja Luki, in ker so takrat tam potrebovali gledal. tajn., je P-ova s priporočili zgb. prijateljev dobila to mesto. Razmere so bile težke, pritiski ustašev vedno hujši, zato se je 1942 vrnila v Zgb, kjer je dobila službo pri Zavodu za zaščito avtorskih pravic in ostala tu do upokojitve 1955. Med vojno je napisala dramo v 3 dej. Petra, ki jo je upriz. Hrv. nar. gled. v Zgbu 19. maja 1943 (izšla istega leta). Od 1947–51 je vodila pionirski pododsek Kult. prosv. društva Slov. dom. Zanje je napisala otroško igro v 3 dej. Ko so utihnili topovi in so jo igrali v Zgbu, Celju, Mrbu in Lj. Igra je izšla v hrv. pod naslovom Mališani suncem obasjani. Jakov Gotovac je na njen libreto skomponiral opero Dalmaro, ki je doživela krstno izvedbo 20. dec. 1964 v zgb. Operi. Napisala je vrsto mlad. iger: Prihod naših dedov na morje, Praznik morskih biserov, Rajamaj, Ponavljalni izpit in General Bomba. Napisala je tudi nekaj pravljic. Prevajala je operna besedila, otroške in druge pesmi, mladinske pripovedke, prozo in strok. knjige z glasb. področja. Vsega je napisala kakih 80 slov. in 20 hrv. pesmi.

Prim.: M. Jevnikar, Prosvetni oder, Lj. 1944, št. 12, 227; EHNK; SLG II, 511; Lelja Rehar, R. L. P., RAITrstA 14. jim. 1974; Slov. knjiž., CZ Lj. 1982, 264; Dan 1974, št. 7, 22.

Jem.