Pertot, Simon (1845–1907)

PERTOT Simon, zdravnik, prosektor, r. 24. okt. 1845 v Trstu (Barkovlje), u. 14. sept. 1907 istotam in tudi pokopan v Barkovljah. Oče Ivan Marija, vinogradnik, posestnik in podjetnik, je zgradil barkovljanski in kontavelski pristan, mati Helena Pertot; sin Just (gl. čl.). Osn. š. v Barkovljah. Na pobudo domačega kaplana Jerneja Rebca so ga 1858 poslali v nem. gimn. v Trst, kjer je stanoval pri Rebčevih sorodnikih. 1865 je maturiral in odšel nato v Gradec študirat medicino. Pomagal si je z inštrukcijami, dokler ni ob drugem medic. rigorozu prof. anatomije spoznal njegove sposobnosti in ga sprejel za asistenta. Pred njim se je odpirala blesteča kariera in možnost za habilitacijo na zgb. Medic. fak., ki je bila pred ustanovitvijo. 1871 je bil promoviran za doktorja vsega zdravilstva, medtem pa se je po končani francosko-nemški vojni vzdušje v Gradcu spremenilo in P. se je 1872 vrnil v Trst. Dobil je službo v tržaški bolnišnici, kjer so ravnokar ustanavljali Anatomski inštitut, za katerega je bil dr. P., specializiran v patološki anatomiji, najbolj kvalificiran. Tu se je lahko nemoteno posvetil raziskovalnemu delu, posebno ko je po nekaj letih prepričal oblasti, da so dale sezidati ob mrtvašnici novo anatomsko dvorano in opremile velike prostore za patološki muzej in laboratorij. 1874 je odšel v Prago na štirimesečno izpopolnjevanje v bakteriologiji. V trž. bolnišnici je bil zaposlen 27 let in o njegovem delu priča 27 letnikov protokolov o približno 25.000 obdukcijah. Stalno si je dopisoval z znanstveniki z drugih inštitutov (Praga, Turin, Innsbruck) in pri svojem delu prišel do marsikaterega odkritja ter si zastavil marsikatero vprašanje, ki še danes ni rešeno. Pomembna so zlasti njegova zapažanja glede dinamike srca in ožilja, zveze med kardiopatijami in boleznimi ledvic, imunologije ter glede inkompatibilnosti tuberkuloze do drugih bolezni. Gradivo je skrbno zapisoval v kartoteko v upanju, da ga bo pozneje znanstveno in statistično obdelal. Hudo je bil razočaran, ko so mu dragoceno zbirko pri preureditvi patološkega zavoda v njegovi odsotnosti po pomoti uničili. Pisal je strokovne članke. 1901 je v dunajski reviji Wiener klinische Wochenschrift (št. 33) objavil razpravo o posebnem načinu preiskovanja krvi, kromatografiji. S to metodo, katere izum pripisujejo ruskemu botaniku in navajajo pri tem letnico 1906, se je ukvarjal samostojno, ne da bi poznal poizkusov drugih znanstvenikov, ki so s to analitično metodo pričeli že sredi 18. stol. O kromatografiji so v poznejših letih pisali mnogi znanstveniki in nekateri so pri tem omenjali tudi delo dr. P, ki se je poslužil te metode za krvne analize. 1952 sta dva angleška kemika prejela Nobelovo nagrado za raziskovanje kromatografije in njen razvoj. Dr. P. je dal pomemben doprinos preventivni medicini. Kot bakteriolog je imel velike zasluge v boju proti kugi in koleri in je 1887 dobil posebno priznanje od trž. občinske uprave. O njegovem delu je večkrat poročalo lokalno časopisje, predvsem list L'indipendente. Ko je ob koncu leta 1899 iz zdravstvenih razlogov pustil delo v bolnišnici, je bil deležen velikih časti in priznanj. Ohranil je mesto zdravnika-načelnika (od 1880) pri zavarovalni družbi Assicurazioni Generali, kjer je dosegel vrsto pomembnih uspehov in oral ledino na tem področju. 1888 je postal član Deželnega sanitetnega sveta za Primorsko, naslednje leto še predsednik Zavoda za zavarovanje proti nezgodam za Primorsko, Kranjsko in Dalmacijo. Ugledna dunajska revije Wiener Revue für Assekuranz je 1907 zapisala, da so reforme dr. P. na področju življenjskega zavarovanja načelne važnosti in da so jih sprejele razne zavarovalne družbe. Kljub poklicnim in javnim funkcijam se je P. zavzemal za društveno življenje trž. Slov. Ob vrnitvi v Trst je prevzel mesto tajn. Slavjanske čitalnice in do 1876 pisal društveni zapisnik. V njegovi hiši je vadil zbor pevskega društva Adrija. Svojo ženo Frančiško Eber, ki je bila Nemka, je naučil slovenščine in jo uvedel v družbenopolitično življenje, da je postala predsednica žen. podruž. Družbe sv. Cirila in Metoda za Trst. P. se je boril za odprtje slov. šole v Trstu. Bil je med soustanovitelji Kmetijskega društva za Trst in okolico (1894) in njegov podpreds. do smrti. Zavzemal se je za zadružništvo, ki bi pospeševalo vinogradništvo, cvetličarstvo, vrtnarstvo in živinorejo. Njegovega pogreba so se udeležili številni predstavniki oblasti pa tudi preprosti ljudje, saj je bil kot zdravnik izredno priljubljen in človekoljuben, zlasti do potrebnih pacientov, ki jih je zdravil zastonj. Preds. kolegija trž. bolnišnice je 11. okt. 1907 sklical spominsko sejo, da bi se poklonili njegovemu spominu. 21. jul. 1908 so v uradu predsedstva obesili portret dr. S. Pertota, delo slikarke Germonig. Obdobje, ki je sledilo, ni bilo naklonjeno spominu slov. trž. zdravnika, zato ni ne spominske plošče ne ulice, ki bi nosila njegovo ime.

Prim.: Žpk. arh. v Barkovljah; Pogreb pokojnega S. Pertota, E 17. sept. 1907; L. Čermelj, Papirnata kromatografija, Proteus XV, 1952/53, št. 2–3; R. Pertot, Dr. S. Pertot – prosektor, JKol 1966, 170–76; L. Rehar, Liki iz naše preteklosti, RAITrstA 18. febr. 1972; Barkovlje, pri nas je bilo tako, Trst 1982, 156; Medicinski biografski leksikon, Zagreb; cb, in ricordo di Simon Pertot, Il Lanternino 1983, n. 2; slike v biogr. arhivu Ods. za zgod. in etn. pri NŠKT.

ldt