Pertot, Just (1876–1952)

PERTOT Just, zdravnik, družbenopolitični delavec, r. 30. okt. 1876 v Trstu, u. 10. mar. 1952 v Zgbu. Oče Simon, zdravnik (gl. čl.), mati Frančiška Eber. Ker je bil oče, po rojstvu Barkovljan, zaposlen kot zdravnik v tržaški bolnišnici, je družina stanovala v mestnem središču (ul. Caserma), kjer se je Just rodil in bil krščen v cerkvi sv. Antona Novega. Osn. š. in gimn. je obiskoval v Trstu, medicino v Gradcu (nekateri viri navajajo Dunaj) in promoviral 1901. Prakticiral je tri leta v trž. bolnišnici, nakar ga je trž. namestništvo poslalo v Pulj, da bi vodil akcijo za zatiranje malarije. O tem je tudi napisal delo Noie sulla malaria (Stab. artistico tipografico G. Caprin, Trieste 1907). V okolici Pulja je prišel v stik s hrv. kmeti, s katerimi se je rad družil in postal zato tarča it. nacionalističnih listov, ki so mu očitali, da izrablja službo v propagandne namene. Naslednje leto je prevzel isto službo v Medulinu. Ko se je vrnil v Trst, ni dobil več službe v bolnišnici in je postal zdravnik Bralnega in podpornega društva (ust. 1881) in tudi Delavskega podpornega društva, ki se je 1897 odcepilo od prejšnjega. V letih 1909 in 1913 je bil izvoljen v trž. občinski svet in se posebno angažiral pri preurejanju uprave trž. bolnišnice. 1911 je prevzel brezplačno zdravniško oskrbo za učence Ciril-Metodove šole pri Sv. Jakobu v Trstu. Ob izbruhu prve balkanske vojne 1912 je šel kot prostovoljec v Črno goro, da bi v smislu zdrav. etike pomagal, kjer je bilo najbolj potrebno. Delal je v Cetinju in Podgorici. Med prvo svet. vojno je bil mobiliziran in delal v puljski bolnišnici, nato v Pomeni, Labinu in Krnici. To mu je dalo možnost, da se je ponovno povezal z istrskimi ljudmi in posredoval svoje poznanje krajev zastopnikom na mirovni konferenci. Ob koncu vojne se je posebno aktivno vključil v družbenopolit. in prosvetno delo. 1924 je bil izvoljen za preds. Prosvete, ki je združevala razna prosvetna društva, v katerih je mnogo predaval, predvsem proti alkoholizmu. Bil je član polit. društva Edinost in v ured. lista Edinost ter med ustanovitelji zadruge za ljudske gradnje Naš dom. Svojo pomoč je nudil tudi tistim organizacijam, pri katerih njegovo ime zaradi prirojene skromnosti ni izstopalo. Sadovi njegove zavzetosti so bili vidni tudi na gosp. in športnem področju ter v dijaški organizaciji. 1908 je z nakupom veslaškega čolna in ustanovitvijo sicer neregistriranega veslaškega kluba polagal temelje vodnemu športu, čeprav je v zadnjih letih legalnega prosvetnega življenja spadal že v starejšo generacijo, je imel stike tudi z mladimi, ki so tedaj ustanavljali svoje prosvetne krožke. Ko so začeli razpuščati slov. društva in organizacije, je skušal rešiti obstoj Bralnega in podpornega društva in Delavskega podpornega društva, ki sta se 1926 spet združili. Delovanje organizacije je tako podaljšal za eno leto. Ko je bila 1927 tudi ta bolniška blagajna razpuščena, je ostal tudi sam brez službe. Ob prvih aretacijah je nudil mnogim nasvete in pomoč ter pomagal tistim, ki so se hoteli umakniti čez meja. 1930 so aretirali tudi njega, ga zaprli najprej v trž. zapor, nato v rimskega in ga po enem letu izpustili. Ko se je vrnil v Trst, ni mogel več opravljati zdravniškega poklica. Grozila mu je konfinacija in 1931 se je preselil v Zgb, kjer je dobil službo pri Šolski polikliniki, potem še pri Zavodu za socialno zavarovanje. Tu je večkrat nudil pomoč prim. in istrskim beguncem, ki so se obračali nanj. 1950 je stopil v pokoj, a je kmalu zatem zbolel. Zanimal se je tudi za zgod. trž. Slov. in si iz matičnih knjig nekdanje cerkve Matere božje pri morju in katedrale sv. Justa izpisal slov. priimke za konec 17. in začetek 18. stol. (Iz tega materiala je L. Čermelj uredil sestavek Nekdanja cerkev Sv. Marije pri morju, ki ga je objavil v JKol 1968). Zbiral je tudi stare barkovljanske narečne izraze. Njegovo zapuščino, ki vsebuje še razne dokumente družine Pertot, gradivo komisije za higieno trž. občine ter arhive slov. organizacij, v katerih je P. delal, hrani Ods. za zgod. pri NŠKT. – P. je bil pravi ljudski zdravnik, ki je pojmoval svoj poklic kot poslanstvo. Revne je zdravil brezplačno, jim sam kupoval zdravila in pomagal tudi z denarjem. Bil je duša v človeški podobi, je o njem zapisal njegov sosed Riko Pertot, medtem ko se ga je zaradi njegove pridnosti in zavzetosti v prosvetnem in družbenem življenju prijelo ime »narodni krt«.

Prim.: Zpk. arh. sv. Antona Novega v Trstu; L. čermelj, Dr. J. Pertot, PDk 12. mar. 1952 s sl.; I. Mihovilović, Za doktorom Justom Pertotom, Vjesnik 13. mar. 1952; Dr. J. Pertot, JKol 1953, 54 s sl.; Gašper, Spomini na Justka Pertota, PDk 11. mar. 1962; A. R., Prvi slov. veslaški klub ustanovljen leta 1908 v Trstu, PDk 14. mar. 1971; Zapis R. Pertota, Ods. za zgod. pri NŠKT; Sv. Jakob, 68, 129 skupinska slika; Sardoč, pass.; A. Dal Pont-S. Carolini, L'Italia dissidente e antifascista I, La Pietra 1980, 501 (mesec rojstva je zgrešen); I. Vigini, Pred tridesetimi leti je umrl dr. J. Pertot, PDk 13. mar. 1982; Barkovlje, pri nas je bilo tako, Trst 1982, 154–55; L. Čermelj, Spomini na moja trž. leta, Lj. 1969, 129 pass.

ldt