Perko, Ivan Andrej (1876–1941)

PERKO Ivan Andrej (po letu 1918 kot it. državljan uradno preimenovan v Perco Giovanni Andrea ), prvi poklicni slov. speleolog, r. 14. febr. 1876 v Voloskem pri Opatiji Andreju, dežel. veter. (gl. čl.) iz Poljan pri Škofji Loki, in Ivani Furlan, istrski Hrvatici, u. 17. apr. 1941 v Postojni. Ko se je družina preselila v Trst, se je P. vpisal v 1. razr. nem. klas. gimn., kjer je 1894 dovršil 4. razr. Po bežnem spominu njegovih potomcev je nato menda obiskoval trgov. šole. V tistem času so trž. jamarji 1893 po večletnem izjemno napornem prodiranju v škocjanskih jamah dosegli sklepni sifon (glej gesla v PSBL A. Hanke, J. Marinitsch, F. Müller, J. Novak), kar je trž. srednješolce tako navdušilo, da so se takoj lotili raziskovanja skrivnostnega kraškega podzemlja v bližnji in širši okolici. Med njihovimi jamarskimi klubi je izstopal nem. klub Hades, ki je bil ustanovljen 2. dec. 1893. Še isto leto je na božič izšla prva št. njegovega istoimenskega glasila, ki so ga hektografsko razmnožili. Duša kluba, njegov preds. in ur. je bil 17-letni P., s katerim je tekmoval v zagnanosti in pogumu njegov prijatelj Ernest Felix Petritsch. Le-ta je dobrega pol stoletja kasneje obudil mladostne jamarske spomine v Trstu in s tem na Hades in Perica v zajetni knjigi (glej citirani vir). Hades je raziskal nad 100 jam in brezen okoli Trsta, Lipice, Padrič, pa tudi na področju Matarskega podolja. Med drugimi so bile: Velika pečina pri Maianci, zdaj Briščkova jama (nem. Riesengrotte, it. Grotta Gigante), Brimšca (it. Voragine di Basovizza), Krempljač (it. Grotta di Pausane). Jama na Škerkovi ogradi (Tilde-Grotte), Gropajska jama (it. Fovea di Gropada), Velika pečina (nem. Herkules Grotte, it. Grotta Ercole). Eno brezno so poimenovali po Perku Andreas Schlundo, eno po klubu Hades Schlund. Vsekakor pa je v Trstu najbolj odmevali 1894 njihov spust, udeležil se ga je seveda tudi P., v 264 m globoko Jamo v Griži (Abisso dei Morti) na pobočju Padriške Drašce, v kateri so našli okostja štirih slov. domačinov; ti so 1866 ob vhodu v jamo električno sprožili mino, da bi se spustili še niže v podzemlje, kjer so se nadejali, da bodo prodrli do vodnega toka, a so se ob vračanju v jamo zadušili zaradi strupenih plinov. Po zgledu dunajskega speleologa Fr. Krausa so se člani kluba lotili jamskega katastra, zlasti P. pa je sodeloval pri raziskavah kraških jam s svojim bivšim prof. Maserjem, ki mu je bil kot krasoslovec in speleolog izvrsten mentor. Glasilo Hades je doseglo 9 številk in prenehalo izhajati že po enem letu, ker so člani kluba po maturi zapustili Trst in se vpisali na U. V njegovem glasilu je P. objavil prispevek o starosti jam in članek Die Riesengrotte. Ko je njegov oče 1897 nastopil službo v Idriji, se je Perko naslednje leto zaradi gmotne stiske moral preseliti k sorodnikom v Škofjo Loko. Odtod je vzdrževal še naprej tesne stike s trž. jamarji, zlasti z ekipo, ki jo je vadil F. Mühlhofer, s katerim sta poslej sodelovala pri marsikaterem raziskovanju našega kraškega podzemlja. Že 1901 se je P. vrnil v Trst, da bi se ves predal speleologiji. 1904 je bil Hades obnovljen in zdaj tudi uradno priznan. Obstajal je do začetka prve svet. vojne, vendar se je 1912 združil z jamarskim odsekom Nemško-Avstr. Planinskega društva, ki je imel podružnico v Trstu. Po obnovi Hadesa je našel P. najtesnejše stike s takratnimi najbolj aktivnimi speleologi v Trstu. 1905 je odkril brezno Dimnice pri Slivju in v njem močan vodni pretok. Takrat je po naročilu trž. uprave raziskoval zaradi potreb pitne vode v mestu kraške izvire okoli Nabrežine, podzemlje pred izlivom Timave v morje, spustil pa se je tudi na dno 327 m globoke Labodnice do korita te reke. Takrat ga je tudi pritegnil hidrografski fenomen Pivke in Raka ter se skupaj z Mühlhoferjem odpravil v Magdaleno in Črno jamo pri Postojni. Vendar se mu je odprlo široko področje spelealoške dejavnosti šele v Postojni, ko je bil 1. apr. 1909 premeščen kot dotedanji pomožni pisarniški uradnik na tamkajšnjem okraj. glavarstvu kot tajn. Jamske komisije pri Postojnski jami. Poročil se je z 28-letno upok. učiteljico Antonijo Likar iz Idrije. Poslej se je (kmalu je postal upravnik Postojnske jame) posvetil predvsem raziskovanju postojnskega jamskega sistema. V njem je našel v Pisanem rovu za skalno razpoko dve izredno lepo zasigani dvorani, v jami Magdaleni pa nove rove. Ker je bil osebno ali vsaj pismeno povezan z mnogimi tujimi speleologi, si je prizadeval, da bi postala Postojna žarišče mednarodne veljave. Tukaj naj bi delovali znanstveni speleološki inštitut, jamoslovna knjižnica, jamski muzej in v jami prvi biospeleološki podzemeljski laboratorij na svetu. Prva svet. vojna je to zamisel odložila, kasneje so jo uresničili It., ki so svetu seveda hoteli s tem poudariti italijanstvo slov. Krasa. Vrh tega je P. storil za mednarodni postojnski turizem toliko kot nihče doslej. Jamo je propagiral z živo besedo kot predavatelj ob prikazu 160 diapozitivov po avstr. deželah in po Nem. Ker se ni mogel odzvati vsem vabilom, je predavanje natisnil, ga pošiljal interesentom in jim posojal diapozitive. Oskrbel je večbarvno stensko sliko Postojnske jame, ki jo je natisnil litografski zavod Orel Füssli v Zürichu v več tisoč primerkih in z besedilom posebej v slov., hrv., it., nem., češkem, poljskem, madž., franc. in angl. jeziku. Slika jame je bila tako privlačna, da so deževale prošnje zanjo od šol, muzejev, hotelov, turističnih agencij in tudi zasebnikov iz vse Evrope. 1913 je jamo snemalo dunajsko kinematografsko podjetje. Seveda je P. propagiral Postojnsko jamo tudi z informativnimi članki v časopisih in revijah, kot raziskovalec speleolog pa je objavljal v njih tudi nova strok. dognanja. Na P. kot izkušenega jamarja so se že pred prvo vojno obračali tudi Slov. Tako ga je 1911 komaj malo prej ustanovljeno Društvo za raziskovanje jam v Lj., v katero se je takoj vključil, prosilo, da ga zastopa na prvem avstr. speleološkem kongresu v Hallstattu. Isto leto je P. prosil učitelj Stanko Vičič od Šitomažev pri Sežani, da bi mu pomagal ustanoviti jamarsko društvo kje v sežanskem okraju in da bi zanje pripravil pravila. Vojna je take pobude zatrla. 1912 se je začelo množično zanimanje za Postojnsko jamo med srb. in rus. prosvetnimi delavci. Takrat je dopotovalo v Postojnsko jamo 60 prof. iz Srbije in 40 učit. iz Rusije. P. je tudi v času It. kot speleolog svetovnega slovesa ostal ravn. Postojnske jame. V tem času so jamo elektrificirali, po njej je stekel vlak na bencinski pogon in pred vhodom so zgradili reprezentativno poslopje z uradnimi prostori in restavracijo. Kot zaveden Slov., kar je vedno poudarjal, je obdržal pri upravi Postojnske jame Slov. in nameščal le slov. domačine iz Postojne. Po kapitulaciji It. je nem. okupator odpeljal postojnsko knjižnico v Pattenstein na Bavarsko. Po zadnji vojni je bila vrnjena It. Ker pa je bila zraven tudi zasebna P-ova knjižnica z vsemi njegovimi spisi in številnimi speleol. deli, ki so mu jih poklonili mnogi tuji speleologi, jo je It. kasneje vrnila Jsli. Malo zatem (1961) jo je P-ov sin Leopold prodal Inštitutu za raziskovanje Krasa SAZU v Postojni. Poslej je kot del inštitutske knjižnice corpus separatum. Ta zajema po izgubi 54 zvezkov 1031 enot, 84 je P-ovih knjig, prispevkov v raznih revijah in časnikih, vse ostalo pa so njemu poklonjena in deloma kupljena dela, ki so po jezikovnem sestavu pretežno nem. (54%), v it. jih je 22%, v drugih jezikih, franc. angl., madž., češkem, špan., hrv. in slov. pa so ostala. P. je seveda do prve vojne objavljal prispevke v nem., zatem pa it. jeziku. P-ova knjižnica je torej izjemno pomembna, posebej za poznavanje našega klasičnega Krasa, ki je bilo v času njegovega življenja v središču svetovne speleol. dejavnosti. – Med tehtnejše P-ove prispevke sodijo: v Il Tourista: La grotta di Ternovizza (skupaj s Petritschem) (Trieste 1895, 58–60); La voragine di Bresovizza (Breznica jama) (1895, 84–108); Grotta Tilde (Jama na Pouli vrh) (1896, 40–41) in Fovea Mar tel (Jama na Škerkovi ogradi) (1896, 53–62); Grotta Noè (1897, 53–57); La fauna diluviale nella Caverna degli Orsi presso Nabresina (Vlašca jama) (1904, 86–90); v Spelunci: Les Nouveaus goufres du Karst (Paris 1897, 112–14) in La seurce de Divje jezero (Carniole) (tam, 203); v Globusu: Aus der Unterwelt des Karstes, Die Schlundhohle von Bresovizza, die Tropfsteinhohle von Slivno und die Moserhohle bei Nabresina (Braunschweig 1907, 23–24, 359–83); Zur Hydrographie des istrisehen Karstes (1908, št. 19); v Prometheusu: Die Noè Grotte (Triester Karst) (Berlin 497–502, 513–16) in Der Zirknitzer See in Krain – eine speläo-geographische Skizze (tam, 626, 643, 664); v Uranii: Von Innerkrainer Karste (Wien 1909, št. 44); v Mittt. k. k. Geogr. Ges.: Die Tropfsteinhohle von Slivno bei Nabresina (Triester Karst) (Wien 1908, št. 11–12); Die Tropfstein- und Wasserhöhle »Dimnica« bei Markovsina in Istrien (Wien 1909); v Deutsche Rundschau f. Geographie u. Statistik: Ein gesehichtlicher Rückblick auf die Innerkrainer Höhlen und eine kurze Beschreìbung derselben (Wien 1908, 289–99, 350–55); Zur oesterreichischen Karsthöhlenforschung (1910, 246–59, 307–16); v Gebirgsfreundu: Das innerkrainer Höhlengebiet (Wien 1911, 13–18); v Adria: Der Zirknitzer See (Trieste 1911, št. 11–12); v Himmel und Erde: Die Adels-berger Grotte, ihre Entstehnung und Erforschung (Berlin 1912, št. 6); v La Riviera del Carnaro: Das Alter der gesturtzen Seule in der weltberühmten Grotte di Postumia (Fiume 1926, 12–15); v Le grotte d'Italia: La storia delle stalattiti (Postumia 1927, 7–11); Rilievi ed esperimenti con sostanze chimiche e coloranti sulla Pitica e sul Rio de Gambera (s sodel. I. Gariboldija in E. Boegana, 1928, 128–43). Samostojno sta izšli njegovi publikaciji Die Riesengrotte bei Triest (s sodel. F. Mühlhofarja) (Trieste 1906) in Die Adelsberger Grotte in Wort u. Bild (Adelsberg 1910), s sodelov. S. Gradeniga pa je napisal vodnik po Postojnski jami Postumia ed il mondo fantastico delle sue celebri Grotte (Postumia 1924), ki je izšel v več ponatisih, nazadnje 1942. P. je marsikaj objavil tudi v trž. dnevnem časopisju in v Laibacher Zeitung, tu med drugim Die wissenschaftliche Erforschung der oesterreichischen Karsthöhlen (1908, št. 182–187), v PV in Zvončku pa sta izšla 1910 njegova članka Svetovnoznana Postojnska jama.

Prim.: Življenje in delovanje Iv. And. Perca, znamenitega raziskovalca kraškega jamskega sveta, S 24. apr. 1941; Življenjsko delo I. A.P., J28, apr. 1941; F. Anelli, G. A. P., Direttore delle Grotte di Postumia, Le Grotte d'Italia, Trieste 1941 s sl.; F. Mühlhofer, G. A. P., Zeitschrift. f. Karst- und Hohlenkunde, Berlin 1941, 257–60; Hoffmann Montanus H., Petritsch E. F., DieWelt ohne Licht, Regensburg 1952; R. Savnik, Razvoj domače speleologije in nekatere njene alktualne naloge, Acta carsiologlca I, 1955, 7–23; Isti, Die jugoslawische Karstforsohung und die Schweiz, Stalactit, Organe de la Société Suisse de speleologie, Bern 1955; Isti, Stopetdeset let turistične Postojnske jame, 1818–1968, Postojna 1968; I. Michler, Srečanje s Putickom in Perkom, Proteus, Lj. 1977/78, 361–63 s sl.; A. Kranjc, M. Kranjc, Perkova knjižnica, Naše jame XIX, Lj.1978/3742; F. Habe, A. Kranjc, Delež Slov. v speleologiji, Zbornik za zgod. naravoslovja in tehnike, zv. 5 in 6, SM 1981, 53–55; F. Habe, Vodniška literatura Postojnske jame, Naše jame X/1968, 15–28.

Svk.